Cronenberg tokrat prvič ne snema po svojem scenariju in prvič (in edinkrat) režira zgodbo brez pridiha fantastičnega, grozljivega, perverznega, nadnaravnega, zločinskega, ekscesnega ali vsaj psihološko kompleksnega. Pa vendar gre še vedno za čistokrvni film Davida Cronenberga – le klinična obsedenost s telesom je tukaj zamenjana z nič manj klinično obsedenostjo s pločevino in asfaltom. Film lahko beremo tudi kot nekakšno napoved Cronenbergove kasnejše mojstrovine Trk, očiščene eksplicitnih seksualnih navez na avtomobilizem ter križane s čaščenjem ceste kot doma in nihilizmom Hellmanovega Peklenskega asfalta.
»Čeprav se morda sliši čudno, mi v tistem času nihče ni ponudil nobenega dela. Zato sem sprejel povabilo, da posnamem ta film. Rad imam avtomobilske dirke in všeč mi je bilo, da enkrat za spremembo ne bom snemal v Torontu. Čeprav se zdi, da film ne sodi v moj opus, to ne drži. Gre za povsem moj film, ki je nastal iz srca. Res je, da sem imel manj nadzora nad produkcijo, vendar sem v vizualnem smislu nadaljeval z brušenjem svojega sloga.«
– David Cronenberg