zgodba
Sanie je oče vzgajal kot fanta; po njegovi smrti je sklenila, da bo ostala moški. Bedri in Lume si nikoli nista mogli zamisliti, da bi živeli kot ženski; njuna želja po svobodi in neodvisnosti je bila premočna. Dianina usoda je bila zapečatena že ob rojstvu. Gjystina je vlogo moškega prevzela, da bi svoji materi pomagala preživljati družino. Marta, najstarejša izmed šestih, je glava družine morala postati že pri enajstih …
iz prve roke
»Moja prababica je bila burneša. Živela je v odmaknjeni vasi v severnih albanskih Alpah. Hiša brez moškega je v vaški skupnosti povsem brez glasu. Moja prababica je kot burneša imela nekaj, kar je drugim ženskam manjkalo. Imela je glas. Lahko se je svobodno odločala in se prosto gibala v javnosti. V sebi je združevala moško in žensko plat. /…/ Snemanje filma je zame pomenilo soočenje z lastnim otroštvom in družinsko dediščino; poleg tega sem želela opozoriti na dejstvo, da ženski in moški princip v družbi še vedno nimata enake vrednosti. Čeprav sem odraščala v Nemčiji, sem bila vsak dan priča patriarhalnim vzorcem, tako doma kot v javnosti. Vprašanje enakopravnosti je še vedno zelo aktualno in treba ga je obravnavati z vso resnostjo. /…/ Problema seveda ne moremo reševati tako, da se ženske – če želijo biti priznane in spoštovane ali če se želijo izogniti nasilju – začnejo obnašati kot moški. Deklice že od majhnega učijo, da morajo ugajati ‘moškemu pogledu’. Hitro jim postane jasno, kakšen mora biti njihov videz in kako se morajo vesti, da bi preživele v patriarhalni družbi. Ugotovila sem, da sem se ‘ženskega pogleda’ morala šele naučiti – in še vedno se ga učim. /…/ Stvari so se začele spreminjati, toda pred nami je še dolga pot. Upam, da bo naš film pripomogel, da bodo moški in ženske nekoč resnično obravnavani kot enakovredni.«
– Kristine Nrecaj
»Za ženske v 21. stoletju neenakopravnost teoretično ni več problem. Teoretično. V praksi pa so moški tega sveta ponotranjili svojo nadrejenost, ženske pa svojo podrejenost. /…/ Zveni klišejsko, a verjamem, da je pot iz tega, pot do ozdravitve ljubezen do samega sebe. Burneše so se odločile za svobodno življenje z vsemi njegovimi posledicami. Nobena izmed njih ni obžalovala svoje odločitve. Ali ne bi bilo prav, da bi vsi ravnali tako? Ostati zvesti samim sebi in živeti v skladu s tem. Ne glede na spol in konvencije, ne glede na družbene omejitve in predsodke. Morda pa se prav v tem skrivata smisel in sreča. Izkušnja z burnešami je razširila moj pogled na svet. Upam, da bo ta iskrica preskočila tudi na občinstvo.«
– Birthe Templin