Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:20 (za danes zaprto).

Gosenica Kyatapirâ

Kôji Wakamatsu / Japonska / 2010 / 85 min / japonščina

Gosenica, posneta po romanu Edogawe Rampa, svojstveno – in kontroverzno –pripoveduje o travmatični vrnitvi pohabljenega heroja iz vojne in o njegovi ženi, ki se znajde v frustrirajočem položaju. Srebrni medved za najboljšo igralko v Berlinu.

scenarij Hisako Kurosawa, Deru Deguchi, fotografijaTomohikoTsuji, Yoshihisa Tda, glasba Mamoru Ko, montaža Shuichi Kakesu, igrajo Shinobu Terajima (Shigeko Kurokawa), Katsuyuki Shinohara (Kuma), Keigo Kasuya (Tadashi Kurokawa), Emi Masuda (Chiyo Kurokawa), Sabu Kawahara (vaški poveljnik), Maki Ishikawa (žena vaškega poveljnika), Daisuke Iijima (poročnik), producent Noriko Ozaki, produkcija Wakamatsu Production, prodaja Dissidenz Int.,

festivali, nagrade Berlin 2010 (srebrni medved za najboljšo igralko)

IMDb

Med drugo kitajsko-japonsko vojno v štiridesetih se poveljnik Kurokawa vrne domov z zvenečimi odličji in oklican za vojnega heroja … a invaliden: v bitki je izgubil obe roki in nogi. Vsa pozornost vaščanov in sorodnikov se preusmeri na njegovo ženo Shigeko, ki mora v čast cesarju in državi svoje življenje posvetiti negovanju in skrbi za pohabljenega moža ter tako drugim predstavljati bleščeč primer »izpolnjevanja naloge«.

»Zamisel za ta novi film sem dobil med snemanjem Združene rdeče armade. Zdelo se mi je, da če želimo razumeti mladino iz šestdesetih in sedemdesetih let, bi morali najprej opisati obdobje njihovih staršev, čas tihomorske vojne. Opisovanje vojne ne pomeni samo opisa streljanja in bitk. Ljudje, ki se jih vojna najbolj dotakne, so ženske in otroci, pa čeprav se sploh ne bojujejo. Vplivneži so državljane prevarali, da so verjeli v vojno, ki naj bi se bíla v imenu države; zmanipulirali so jih, da so se slepo pognali v vojno. Menil sem, da so bili mladi v Združeni rdeči armadi rojeni takšni, kot so bili, ravno zato ker so njihovi starši preživeli tako obdobje.« (Koji Wakamatsu)


Koji Wakamatsu
Rojen (rojstno ime Takashi Ito) leta 1936 v prefekturi Mijagi na Japonskem. Prvi film je posnel leta 1963, leta 1965 pa je ustanovil produkcijsko hišo Wakamatsu Production. Njegov filmski opus šteje več kot sto filmov.

filmografija (izbor)
1965 Kabe no naka no himegoto (Affairs Within Walls)
1966 Taiji ga mitsuryosuru toki (The Embryo Hunts in Secret)
1968 Okasareta hakui (Violated Angels)
1970 Seizoku (Sex Jack)
1971 Sekigun-PFLP: Sekai senso sengen (Red Army/PFLP – Declaration of World War)
1972 Tenshi no kokotsu (Ecstasy of the Angels)
1982 Mizu no nai puuru (A Pool Without Water)
2004 17-sai no fukei – shonen wa nani o mita no ka (Cycling Chronicles: Landscapes the Boy Saw/Kolesarske kronike – pokrajine, ki jih je videl 17-letni deček)
2007 Jitsuroku rengo sekigun: Asama sanso e no michi (United Red Army/Združena rdeča armada)
2010 Kyatapira (Caterpillar/Gosenica)

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Bog ne bo pomagal Bog neće pomoći

Hana Jušić

ponedeljek, 29. 06. 2026 / 18:10 / Dvorana

Drugi celovečerec Hane Jušić (Ne glej mi v krožnik) je mračno poetičen neovestern o skrivnostni Čilenki, ki na začetku 20. stoletja vnese nemir v tradicionalno hrvaško pastirsko skupnost. Film, v katerem se mešajo Viharni vrh, hrvaška folklora in Klavir Jane Campion, je glavnima igralkama prinesel nagrado v Locarnu.

Kinodvorišče / Novo na sporedu

Ljubezen, ki ostaja Ástin sem eftir er

Hlynur Pálmason

ponedeljek, 29. 06. 2026 / 21:30 / Kinodvorišče

Islandski režiser Hlynur Pálmason (Božja dežela) pred veličastnim ozadjem minevajočih letnih časov naslika igriv, grenko-sladek portret družinskega življenja v vsej njegovi lepoti, humorju in nepopolnosti.

Novi val Nouvelle Vague

Richard Linklater

torek, 30. 06. 2026 / 18:45 / Dvorana

Zgodba o tem, kako je Jean-Luc Godard posnel Do zadnjega diha, pripovedovana v slogu in duhu, v katerem je tedanji filmski kritik ustvaril svoj kultni prvenec. Filmu Richarda Linklaterja (Fantovska leta, Pred polnočjo) je francoska Akademija podelila štiri nagrade cezar, tudi za najboljšega režiserja.