»Politični aktivist, oboroženi ropar, literarna ikona, otrok holokavsta … Sojenje Pierru Goldmanu je svet zase; primer, ki je veliko večji od sodne dvorane. Smo sredi sedemdesetih let. Revolucionarni ideali prejšnjega desetletja se podirajo. Tako kot sojenje OJ Simpsonu ponuja pogled v Ameriko devetdesetih let, sojenje Pierru Goldmanu predstavlja okno v Francijo sedemdesetih. Ideale šestdesetih je zrušila družba, ki se je vrnila k imperializmu in kapitalizmu ter obrnila hrbet revoluciji. Podobno kot pri OJ Simpsonu je šlo tudi pri Pierru Goldmanu za politizacijo pravnega primera, ki so jo zaznamovala družbena in ideološka vprašanja – in ta smo skušali raziskati v filmu. /…/ Pierra Goldmana sem odkril pred približno petnajstimi leti, ko sem prebral njegovo knjigo Souvenirs obscurs d’un juif polonais né en France. Ni me pritegnila Goldmanova nedolžnost, temveč njegova izjemna raba jezika: slog, dialektika, miselni proces. Pomislil sem, da je treba s knjigo nekaj narediti – na filmskem platnu.«
– Cédric Kahn
kritike
»/…/ gre za še kako relevanten film v času, ko smo se v Evropi znašli sredi kaotičnih političnih razmer in kulturnih bojev, ki spominjajo na krizna, radikalna in “nora«” sedemdeseta. Ponujajo nam zgodovinsko perspektivo, ki je ogledalo sedanjemu trenutku. Režiser Cédric Kahn s svojim minimalističnim pristopom, ki ga izpelje dosledno in brez prestopov začrtanih smernic, skozi osredotočenost na ključne podrobnosti pusti govoriti sami zgodovini, ne da bi jo moral fikcionalizirati in ne da bi imeli občutek, da smo prikrajšani za filmsko izrazno moč. Čeprav Goldmanov proces spominja na gledališče, se nahaja na nasprotnem bregu filmov, ki temeljijo na dramatičnih, liričnih ali epskih prvinah. Prepričljiv je v svojem suhem realizmu.«
– Muanis Sinanović, Radio Slovenija
»Goldmanov proces je briljanten, intenziven, napet, precizen francoski sodni triler, posnet po razvpitem resničnem sodnem trilerju, ki se je odvrtel leta 1976 na ponovnem sojenju Pierru Goldmanu, pikantnemu levičarskemu roparju judovskega rodu. /…/ A Francozi imajo do Judov še vedno tak odnos, kot so ga imeli ob koncu 19. stoletja, v času »afere Dreyfus«, ko so na dosmrtno ječo obsodili Alfreda Dreyfusa, vojaškega častnika judovskega rodu, za katerega se je izkazalo, da je le žrtev antisemitizma. In Goldman, ki je v ječi napisal bestseller Obskurni spomini poljskega Juda, rojenega v Franciji, in ki se zaveda, da politična stališča prič niso nikoli nevtralna, kaj šele irelevantna, vztraja, da so tudi njega obsodili antisemitizem, rasizem in kužni predsodki prič in policije /…/. Jasno, Goldman je sam svoj Zola, njegov »Obtožujem!« pa se glasi: »Fašistična policija! Fašistično pravosodje!« Ne, sojenje – tudi zato, ker lahko porotniki prosto zastavljajo vprašanja, ker so tožilci in odvetniki blazno teatralični in ker lahko Goldmanovi feni prosto navijajo – ni dolgčas, tako da je Goldmanov proces, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s filmom Saint Omer, videti zdaj kot Lumetovih Dvanajst jeznih mož in zdaj kot Hitchcockov Napačni mož. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina