zgodba
Ángela, ki je gluha od otroštva, s svojim slišečim partnerjem Héctorjem pričakuje otroka. Prihod dojenčka povsem spremeni njun odnos. V svoji novi vlogi se Ángela sooča s pričakovanji in strahovi, ki jih prinaša materinstvo, ob tem pa mora iskati nove načine bivanja med svetom gluhih in slišečih.
iz prve roke
»Miriam Garlo je moja sestra. Je igralka in je gluha. Pred nekaj leti je začela razmišljati, da bi postala mama. O tem sva se veliko pogovarjali. Zaupala mi je svoje strahove in pričakovanja glede materinstva v svetu, ki ga ustvarjajo slišeči in je ustvarjen za slišeče. Iz teh pogovorov je nastal kratki film Gluha, ki mi je pustil občutek, da je še toliko Ángeline zgodbe, ki jo je treba povedati. /…/ Celovečerni film izhaja iz želje, da bi se poglobili v zapletenost odnosa med svetom gluhih in svetom slišečih /…/ nekaj, kar je zame kot Miriamino sestro predstavljalo temeljni del mojega življenja in kar tudi danes, potem ko sva vse življenje preživeli skupaj, še naprej spreminja obliko in prinaša izzive – kot skrivnost, ki jo je treba nenehno razkrivati. Zato Miriam in jaz vedno praviva, da sva se, ne da bi se tega zavedali, vse življenje pripravljali na snemanje tega filma. /…/ Tematizacija gluhote ni njegov glavni namen. Ángele nikoli nisem videla kot predstavnice gluhe skupnosti, ampak kot žensko, ki išče svojo pot skozi materinstvo, ki se poskuša spoprijeti s težavami v partnerskem odnosu, ki ima težaven odnos s starši in ki želi, da njena hčerka ve, kdo je, da jo ljubi … in ki je ob vsem tem tudi gluha. Ángela je pripravljena na svet, svet pa še ni pripravljen nanjo.«
– Eva Libertad
»Vse življenje se mi zdi, da se podobe gluhote, s katerimi se srečujemo, ne ujemajo z mojo izkušnjo in ne odražajo njenega bogastva in kompleksnosti. Tudi kadar se izogibajo tipičnim klišejem, se zdi, da so gluhi liki vedno ustvarjeni zato, da svetu slišečih »pokažejo«, kako je biti gluh. S sestro (Evo Libertad) sva vse življenje razmišljali in se pogovarjali o najinem doživljanju kompleksnosti gluhote v svetu – in prav iz tega je nastala Ángela. /…/ Želeli sva ustvariti glavno junakinjo, ki je gospodarica svojega sveta in svojih izkušenj v njem. Ki je močna in krhka obenem. Žensko, ki se bori, da je problemi ne dotolčejo, a je hkrati polna protislovij, ki neizogibno pridejo še bolj na plan, ko postane mati.«
– Miriam Garlo
kritike
»Film je odlična ponazoritev, kako lahko kino spodbuja sočutje. Gledalcem ni treba biti gluhi, da bi razumeli, kaj prestaja Ángela. Gre za ganljivo raziskovanje težav, s katerimi se spopada novopečena mama – obdobja, ki je za nekatere polno tesnobe in bolečine, pa tudi veselja. Igra je skozi ves film čudovito niansirana.«
– Leslie Felperin, The Guardian
»Španski film Gluha je družinska drama v več pomenih: čeprav daje že z naslovom jasno vedeti, da gre za tematiko življenja z invalidnostjo, je v ospredju vendarle intimen portret vsakdanjosti v ne povsem običajni skupnosti. /…/ Film v tem pogledu ne postavlja na piedestal samo poistovetenja oziroma ne govori samo o okvari sluha in sprejemanju “drugačnosti”, ampak je to prav tako kompleksno delo o soočanju z zagatami starševstva ter novih vlog na zasebni in družbeni ravni. /…/ Celovečerni film izjemno spretno, neopazno preskakuje časovno obdobje od začetka nosečnosti do praznovanja hčerkinega rojstnega dne. Hkrati pa Eva Libertad s poudarjeno uporabo zvočnih učinkov v zadnji tretjini tudi prenese težišče na Ángelo in njeno spoprijemanje z našim svetom, v katerem ima zvok še kako pomembno vlogo pri doživljanju in sporazumevanju … S tega stališča lahko film Gluha označimo tudi za izrazito “prebujenskega”, saj nas poskuša kot sicer avtorsko zaokroženo delo predvsem opozoriti na to “nevidno” obliko invalidnosti in težave slušno prizadetih pri navigiranju skozi vsakdanje življenje.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija