zgodba
»Ljubezen je dati nekaj, česar nimamo, nekomu, ki tega noče.«
– Jacques Lacan
Jug Francije leta 1865. Klatež Timothée prispe v vas, kjer ga prevzame lepota mlade Josephine. Pretvarjajoč se, da je gluhonem, zaprosi mladenkinega očeta za hrano in streho nad glavo. Pri večerji izvaja skrivnostne trike, ki v Josephine izzovejo nenavadno vedenje. Ko se naslednjega dne znajdeta v hiši sama, jo s hipnozo spravi v stanje otrplosti in posili. Kljub temu da mladenič v njej na videz vzbuja le strah in gnus, mu Josephine kot začarana sledi globoko v gozd …
Benoît Jacquot (Zbogom, kraljica) je zgodbo iz črne kronike 19. stoletja spremenil v hipnotično evokacijo amour fou in skrivnostnih sil, ki jo poganjajo. Film, ki je leta 2010 odprl festival v Locarnu, odlikuje izjemen nastop Isild Le Besco in Nahuela Péreza Biscayarta.
zanimivosti
Benoît Jacquot je vsebino filma našel v članku pravnice Marcele Iacub, naslovljenem Zvijače podrejanja, ki je bil objavljen leta 2005 v časopisu Libération. Pripoveduje o aferi iz časa drugega imperija, v kateri je bil petindvajsetletni berač Timothée Castellan obsojen za ugrabitev in posilstvo Joséphine Hugues, stare šestindvajset let, ‘brezmadežne nravi’. V procesu je šlo za priznanje moči hipnoze in vseh nevarnosti, ki jih prinaša, vključno s to, da lahko v nasprotju s splošno sprejetim prepričanjem ljudi prisili v delovanje proti njihovi volji. (Raymond Bellour, Kinotečnik)
iz prve roke
»Primeri, ki jih opisuje [Marcela Iacub], imajo vedno edinstveno, skoraj romaneskno vrednost. V dogodku, ki je navdihnil film /…/, pa sem v trenutku dobil zamisel za tako rekoč celoten film. /…/ Blizu sta mi tako Timothée kot Joséphine, saj po mojem mnenju predstavljata zver z dvema obrazoma, dvoglavo zver, s katero se lahko v celoti identificiram. Timothée in Joséphine dosežeta čudno stopnjo enosti; vez, ki v mojih očeh predstavlja – čeprav bo to morda zvenelo čudno, ko boste videli film – resnični ideal, morda celo ljubezen samo. /…/ Čeprav sem sam popolnoma nedovzeten za hipnozo, pa me je ta že od nekdaj zelo zanimala. Udeležil sem se številnih seans, ki so name naredile močan vtis. Seveda ni naključje, da imam tako rad hollywoodske filme iz določenega obdobja, v katerih je hipnoza zelo prisotna (Lang, Hitchcock, Preminger, Tourneur …). Tako kot surrealiste me zelo zanimajo manifestacije podzavesti. Filmska umetnost in podzavest sta nedvomno povezani. A čeprav sta sedma umetnost in psihoanaliza rojeni hkrati, jima je najbolj skupno to, da obe prihajata od zelo daleč, da sta tu, odkar obstaja svet, še iz časov jamskih slik. To je tista povezava, ki vzbuja mojo radovednost filmskega ustvarjalca. /…/ Pri filmu me navdušuje tudi dejstvo (nedvomno zato, ker je gledalec v dvorani vedno sam in hkrati z drugimi), da morda bolj kot katerakoli druga umetnost deluje na oseben, individualen in hkrati univerzalen način. Bolj si zvest samemu sebi, bolj bo film – če je uspel – govoril množicam. Tisto, kar pravzaprav želim doseči s pomočjo filma, je deljena samota.«
– Benoît Jacquot, režiser in soscenarist
portret avtorja
Benoît Jacquot (1947, Pariz) je svojo kariero začel kot pomočnik različnih režiserjev (med drugim Marguerite Duras, Marcela Carnéja in Rogerja Vadima), leta 1976 pa je posnel svoj celovečerni prvenec L’Assassin musicien z Anno Karino v glavni vlogi. Od tedaj je zrežiral več kot dvajset celovečercev, v katerih je osrednje mesto pogosto namenil ženskim igralkam (Isabelle Huppert v L’école de la chair (1998, nominacija za zlato palmo), Isabelle Adjani v Adolphe (2002) …). Filma La Désenchantée (1990) in La Fille seule (1995) sta mladima igralkama prinesla nominaciji za cezarja. Leta 2004 je posnel črno-beli film Kar naenkrat (A tout de suite), v katerem je mladenko, ki pobegne z bančnim roparjem, zaigrala njegova nova muza Isild Le Besco. Jacquot svoje filme pogosto zasnuje na delih velikanov svetovne literature: priredil je Henryja Jamesa, Yukia Mishimo, Pierra de Marivauxa, Jorgeja Luisa Borgesa in Andréja Gida. Režiral je tudi številna dela za televizijo, med drugim dokumentarec o Jacquesu Lacanu in dramo Princesse Marie (2003) s Catherine Deneuve. Njegov zadnji film Zbogom, kraljica (Les adieux à la reine) je odprl lanski Berlinale, ogledali pa smo si ga lahko tudi na lanskem LIFFu.
kritike
»Film, osnovan na resničnem primeru in posnet s prefinjenim občutkom za provansalsko pokrajino, je prevzemajoča in dovršena študija ‘amour fou’ v njeni skrajni obliki ter Jacquotov najboljši film doslej.«
– Gavin Smith, Film Comment
»Jacquot /…/ je napravil /…/ nenavaden ljubezenski film, film o nenavadni ljubezni, ki ga nosi uganka strasti in vpliva teles.«
– Raymond Bellour, Kinotečnik
»S tem ko ta nerazumni impulz umestijo v 19. stoletje ter ga obdajo z avro magije in norosti, nam Benoît Jacquot ter igralca Isild le Besco in Nahuel Pérez Biscayart pričarajo l’amour fou v njenem najbolj dobesednem pomenu. Jacquot najde navdih za svojo romanco (!) v besedilih o divjih otrocih in filmih, kakršna sta Truffautov Divji deček in Herzogova Skrivnost Kasparja Hauserja /…/.«
– Daniel Kasman, Notebook, MUBI
»Vsi poznamo zgodbico, ki jo je Hitchcock povedal Truffautu. Scenaristu, ki je imel ponoči vedno čudovite ideje, je nekega večera uspelo eno izmed njih zapisati. Zjutraj je našel papir, na katerem je pisalo: ‘Fant se zaljubi v dekle.’ Hitchcockova šala v filmu Globoko v gozdu ne razkrije svoje navihanosti, ampak le pove preprosto resnico filma: fant se zaljubi v dekle – čudovita ideja filmske umetnosti. Zdi se, da so film (poleg uprizarjanja kriminalnih zgodb) iznašli prav zato: da bi pokazali, kako se fant in dekle srečata, se opazujeta, se sukata drug okoli drugega, se obrneta proč, se dotakneta, se vzameta, se najdeta, se zgrešita. Vedno ista zgodba človeštva, nepopravljivo razdeljenega na dva dela. Ustvarjena je bila umetnost, da bi opazovala čudno koreografijo spolov, univerzalni balet /…/; da bi ustvarila neskončni inventar ljubezenskih figur. To je sijajna ideja filmske umetnosti. Hkrati ključnega pomena in neizčrpna, kajti za človeško vrsto za razliko od živalske v ljubezni ni pravil, so le izjeme. Zdi se, da je ustvariti katalog izjem naloga filmske umetnosti. Morda zato, da bi se malo bolje – ali malo manj slabo – znašli v zmedi ljubezni. /…/ Globoko v gozdu je film o moči ljubezni, o ljubezni kot moči. In o moči pogleda. Konec koncev je pogled tisti, ki podreja. Hipnotična moč pogleda. /…/ Zdi se, kot bi z zgodbo o tem čudnem fantu, tujcu, in zdravnikovi hčerki gledali skozi mikroskop in v velikem planu opazovali fenomen posedovanja, ki je v tistem obdobju mobiliziral najvišje avtoritete, od vlade, zdravnikov, duhovščine pa vse do vojske. /…/ Globoko v gozdu pripoveduje zgodbo o ljubezni: fant se zaljubi v dekle. Kaj se iz tega naučimo? Da je vsaka zgodba o ljubezni hitchcockovski suspenz. Brez odgovora. Do naslednjič.«
– Gérard Wajcman, pisatelj in psihoanalitik