Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:45 (odprto še 03:28, tel: 01 239 22 17).

Glasba za črne golobe Music for Black Pigeons

Jørgen Leth, Andreas Koefoed / Danska / 2022 / 92 min

Andreas Koefoed je skupaj z enim vodilnih ustvarjalcev dokumentarnega filma Jørgenom Lethom ujel edinstveno energijo in tovarištvo, ki nastane, kadar se srečajo veliki jazzovski glasbeniki. Z Jakobom Brojem, Billom Frisellom, Leejem Konitzem, Paulom Motianom, Midori Takado in mnogimi drugimi.

režija Jørgen Leth, Andreas Koefoed, scenarij Jørgen Leth, Andreas Koefoed, Adam Nielsen, fotografija Adam Jandrup, Dan Holmberg, Andreas Koefoed, montaža Adam Nielsen, zvok Peter Albrechtsen, produkcija Ánorâk Film, nastopajo Jakob Bro, Lee Konitz, Thomas Morgan, Paul Motian, Bill Frisell, Mark Turner, Joe Lovano, Andrew Cyrille, Palle Mikkelborg, Jon Christensen, Manfred Eicher, Midori Takada, distribucija Rise and Shine

 

festivali, nagrade Benetke; DocLisboa; Gent; Jihlava; IDFA; Zagreb Dox; DokFest München

IMDb

Fotografije

zgodba
Filmska ustvarjalca Jørgen Leth in Andreas Koefoed sta štirinajst let spremljala danskega kitarista in skladatelja Jakoba Broja ter skupaj z njim srečevala glasbenike različnih generacij in narodnosti. Priznanim jazzistom, kot so Bill Frisell, Lee Konitz in Midori Takada, sta zastavila eksistencialna vprašanja. Kaj pomeni igrati in kaj poslušati? Kako je, če se vse življenje izražaš z zvokom?
Glasbeniki vadijo, snemajo, nastopajo, razpravljajo o glasbi in poslušajo. In nenehno iščejo prostor, kjer bi se lahko povezali z nečim večjim od njih samih. Nečim, kar bo preživelo vse nas …

iz prve roke
»V otroštvu sem kot solist v kopenhagenskem deškem zboru veliko potoval po Evropi. Ko sem s stotimi fanti stal v veliki cerkveni dvorani in prepeval dela Bacha, Mozarta in Händla, sem že zelo zgodaj in na zelo fizičen način spoznal izjemno moč glasbe in njeno sposobnost, da se dotakne ljudi. Jakoba Broja s kamero spremljam od leta 2008, ko je v New Yorku snemal svoj prvi mednarodni album Balladeering. Njegova glasba me nagovarja na čisto instinktivni ravni. Tako on kot glasbeniki, ki sem jih spoznal prek njega, so name naredili močan vtis. /…/ Ni šlo za to, da bi iskali nove informacije, kako ustvarjajo ali razmišljajo o glasbi. Iskali smo lepe trenutke. Zgolj postavili smo jim okvir, znotraj katerega so se lahko izrazili – bodisi z glasbo bodisi z besedami. Glasbo smo skušali povezati z življenjem. Film ne govori o nekem določenem albumu ali turneji, ampak o tem, kako je živeti na tem svetu in izražati samega sebe. Zdelo se nam je, da bo tako veliko bolj univerzalen. /…/ [Za glasbenika je] poslušanje skoraj tako pomembno kot igranje. Gre za to, da predelaš, kar si pravkar naredil, in ugotoviš, ali je to pravi izraz oziroma sporočilo, ki ga želiš posredovati. Igranje je aktivni del, poslušanje pa bolj refleksivni. Oba dela morata biti usklajena – kot vdih in izdih. /…/ Ugotovili smo, da je bil končni rezultat takrat, kadar so imeli glasbeniki težave z ubesedovanjem svoje glasbe, vedno zelo zanimiv. To je samo dokazalo, da je glasba nekaj, česar ni mogoče strniti v eno samo preprosto formulo. Ljudje, ki so takoj znali natančno razložiti, kaj počnejo, so bili tudi … nekoliko dolgočasni. Kadar pa so imeli težave, se je zdelo, kot da skušajo priti blizu nečemu mitičnemu, čemur se morda sploh ne bi smeli približati.«
– Andreas Koefoed

»Moj prvi film je bil portret jazzovskega pianista Buda Powella. To je bilo pred devetinpetdesetimi leti. Leta 2008 se že vrsto let nisem več ukvarjal z jazzom. Toda ko so mi ponudili, da prisostvujem snemanju studijskega albuma danskega jazzovskega kitarista Jakoba Broja v New Yorku, se nisem mogel upreti. Tam naj bi bil tudi Lee Konitz – eden mojih velikih junakov iz starih časov. /…/ Čudovito ga je bilo opazovati, kako je z veliko mlajšimi glasbeniki sodeloval v tem zapletenem procesu. Čeprav je bil precej starejši od njih, je bil še vedno izjemno odprtega duha, še vedno je iskal svoj pogled na stvari. Res mi je bilo v užitek opazovati tega starejšega možakarja, ki je znal reči: ‘Nimam pojma, kaj se dogaja!’ Zato smo tudi izbrali takšen naslov. Kot v filmu razloži Jakob, je Lee povedal, da je pred njegovim oknom pristal črn golob. Plošča se je vrtela, on pa je samo sedel tam. Ko se je ustavila, je odletel. Rekel je: ‘Najbrž je to glasba za črne golobe.’ Naslov se mi zdi tako čudovit in poetičen. Odlično povzema Leejev ustvarjalni proces in način, kako posluša glasbo. /…/ Star sem petinosemdeset let. Imam izkušnje, vendar še vedno uživam v učenju. Ko ustvarjaš na tak način [kot Lee], nenehno odkrivaš nove stvari. To se me zelo dotakne. Nismo iskali konkretnih odgovorov – vedno je šlo za prikaz procesa, ta pa je fluiden. Res je čudovito biti med ljudmi, ki so si tako naklonjeni, ki se podpirajo in skupaj ustvarjajo nekaj posebnega. /…/ Hoteli smo opazovati, kaj se je z njimi dogajalo v daljšem časovnem obdobju. Zakaj tako dobro igrajo skupaj, zakaj se imajo tako radi. Vzeti smo si hoteli čas, namesto da bi jim le v neki odmerjeni etapi povsod sledili, kar počne večina dokumentarnih filmov. Vseeno pa nismo pričakovali toliko modrosti in bogastva. To je zelo pozitivna zgodba, saj govori o prijateljstvu in razumevanju.«
– Jørgen Leth

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Po isti poti se ne vračaj Po isti poti se ne vračaj

Jože Babič

četrtek, 02. 05. 2024 / 19:45 / Dvorana

Kako je Slovenija graditelje Slovenije prelevila v »nevidne« ljudi.

Ovni in mamuti Ovni in mamuti

Filip Robar Dorin

četrtek, 02. 05. 2024 / 21:45 / Dvorana

Spomin na čase, ko je bilo mogoče slovenske fašiste še hospitalizirati.

Dunja in princesa iz Alepa Dounia et la princesse d'Alep

Marya Zarif, André Kadi

petek, 03. 05. 2024 / 10:00 / Dvorana

Osupljivo čustveno in vizualno popotovanje v Sirijo skozi pripoved šestletne deklice Dunje. Otroška perspektiva resni temi doda očarljivo mešanico pesmi, dišav in čarobnih moči, hkrati pa vzbuja upanje v moč solidarnosti državljanov sveta.