zgodba
Dva mestna mladeniča, oba z imenom Gerry, se odpravita na potep v puščavo. Mimo redkih izletnikov hodita po goli pokrajini in iščeta neko »stvar«. Ob sproščenem kramljanju ne opazita, da se je okoli njiju spustil mrak. Skušata se vrniti, a ne najdeta poti nazaj …
iz prve roke
»Idejo sem dobil iz časopisnega članka o dveh mladeničih, ki sta se izgubila, nato pa je eden ubil drugega. To je bilo izhodišče. Črpal sem tudi iz pripovedi drugih ljudi, ki so se kdaj izgubili, in iz lastnih izkušenj z izgubljanjem. /…/ O projektu sva začela razmišljati s Caseyjem Affleckom, ki je bil moj sosed, v tistem času pa se je v New York preselil tudi Matt Damon /…/. Fanta sta se začela šaliti, na kakšen način bi odigrala vlogi. Njuna lika sta sprva spominjala na Beavisa in Buttheada, nazadnje pa sta postala podobna pravemu Caseyju in Mattu. Izmislili smo si okvir zgodbe in resnično me je zanimalo, kam se bo vse skupaj razvilo. Casey in Matt sta veliko časa preživela sama in si izmišljevala prizore, na primer tistega na skali. Ponovno smo se srečali /…/ pet dni pred snemanjem in v tistih nekaj dneh razvili scenarij. /…/ Prvi navdih za Gerryja je bil Béla Tarr, njegovi filmi pa so me pripeljali do nekaterih drugih del, med njimi Jeanne Dielman Chantal Akerman. /…/ V Gerryju je veliko vplivov, ki se jih zavedam šele zdaj. Jacques Tati, na primer. /…/ Lahko bi rekel, da gre za nekakšno mešanico Béle Tarra in Tomb Raiderja.«
– Gus Van Sant
kritike
»Puščava je kino, v katerem se vrtijo vsi filmi hkrati. /…/ To je njuna Odiseja 2001. Ne, njun Solaris … njun Bresson … njun Shooting. Pokrajina je lepa, hipnotična, božanska. Sipine, skale, klifi, kanjoni, sinje nebo, oblaki, veter – vau! Čisti transcendentalni horror. Predstavljajte si Moj mali Idaho v puščavi, le da ni nikjer žive duše – a tudi Gerryja sta živa le še toliko kot mirage. Ali pa kot zrcalo, ki se zrcali v drugem zrcalu. Govorita malo, skoraj nič – pač ni besede, ki bi bila dovolj epska in obenem dovolj abstraktna, da bi ujela smisel puščave. Poti ni. Hodita, ne da bi kam prišla – in z vsakim korakom sta bolj anonimna. ZELO ZA.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina, 2003
»Gerry gre tja, kamor si upa le malokdo.«
– Manohla Dargis, The New York Times, 2003
»Gerry je filmska pustolovščina velike dramaturške in oblikovne izčiščenosti, velikega avtorskega poguma, ki je za ceno oznak pretencioznosti in umetniškega izživljanja vztrajal pri skopi, vendar skrbno domišljeni uporabi motivnih in formalnih elementov. Minimalizem filmskega izraza se posveti prav bistvu človeka in filma, trajanju, kakor bi v tem privilegiranem občutenju časa želel poiskati izgubljeni raj človeške eksistence. Čeprav se zgodi na videz malo in traja veliko časa, nosi film izjemno napetost, ne le glede končnega izteka, marveč tudi zaradi intenzivnega teka notranjih svetov. Gerry je alegorija, lahko ironična – majhnost visokociviliziranega človeka pred elementarno navzočnostjo narave (čudovite, a neprizadete zaradi človeških usod), lahko elegična – memento mori, obenem pa je težko spregledati aktualno družbeno kritiko na rovaš samopašne Amerike, ki v svoji samozagledanosti in navidezni slepoti izgublja stik z resničnostjo sveta. Vsekakor enkratna kinematografska izkušnja in najlepše presenečenje filmskega leta 2002.«
– Vlado Škafar, Finance, 2003
»Tako počasen, tako formalen, tako predrzen, tako prekleto dober. Ne spite z nikomer, ki ne obožuje tega filma!«
– John Waters, 2002
»Film je konceptualno drzen in osupljivo lep /…/, drugačen od vsega na ameriški neodvisni sceni. Potem ko je dolgo zapravljal svoj velikanski talent za dolgočasno konvencionalne hollywoodske projekte /…/, se Gus Van Sant vrača k zgodbi, ki je tako skopa, da bi komaj napolnila haiku, in k podobam preproste, prvinske moči nemih filmov.«
– Scott Tobias, AV Club, 2003
»Najbolj provokativen film Gusa Van Santa.«
– Dennis Lim, The Village Voice, 2002
»Intriganten, neizprosno asketski, a pretanjeno in presenetljivo humoren /…/. To ni toliko vrnitev k Van Santovim glasno oglaševanim indie koreninam, pač pa živahen napredek, drzen izlet v evropsko filmsko senzibilnost, ki jo režiser pomeša z nekaj čisto svoje amerikane.«
– Peter Bradshaw, The Guardian, 2003
»Film je tako veličastno svojeglav, tako sprevržen v svoji trmoglavosti, da se povzpne do nekakšne nore čistosti.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times, 2003
»Mešanica Andyja Warhola, Ansela Adamsa, Blair Witch in Becketta. /…/ Prekrasno.«
– Owen Gleiberman, Entertainment Weekly, 2003
»Vizualno osupljiv film ceste /…/. Prinaša nekaj najlepših podob, kar jih premore ameriški film zadnjih dveh desetletij. /…/ Žareč, globoko oseben in poetičen.«
– Emanuel Levy, Screen Daily, 2002