Abonma za poznejša leta Filmska srečanja ob kavi
Z Mirjano Borčić in izbranimi gosti gledamo filme in se pogovarjamo. Ob 10. uri v dvorani projekcija filma, ki ji sledi pogovor z gostom v Kavarni. Vsi vpisani v abonma ob vsakem pogovoru prejmejo brezplačno kavo ali čaj.
»Če bi iskali tragično figuro v zgodovini ameriških predsednikov, bi se vedno brez težav dotaknili republikanskega predsednika, ki je zapustil politični oder že pred skoraj pol stoletja. Zapustil ga je kot nihče drug. Iz Bele hiše se je umaknil z naglico, ki je bila neizogibna, če se je hotel izogniti »impeachmentu«, torej sojenju. Nixon je pomemben primer politika, ki je sicer pripadal desnici, vendar je pridobil zase večino, tisto, ki so jo imenovali »molčeča večina«. Brez težav je zmagal tudi drugič, a ga je leto pozneje pokopala afera Watergate, v kateri se je izkazalo, da je Nixon proti vsem pravilom ustvarjal vzporedno predsedniško oblast. Afera je zasenčila vse očitne Nixonove dosežke, predvsem ureditev odnosov z dvema drugima velikima silama, Sovjetsko zvezo in Kitajsko. K padcu je veliko prispeval tudi s svojim nenavadnim, protislovnim značajem, skorajda tiho željo, da doživi polom. V javnosti je bil nenavadno hitro pozabljen, v politični zgodovini pa ne.«
- Jurij Gustinčič
»Prva stvar, ki jo slišimo v filmu Frost/Nixon, v konvencionalni, a učinkoviti režiji Rona Howarda, je prepoznavni glas Richarda Nixona. Potem se začnejo posnetki: podobe, ki bolj evocirajo čas novejše ameriške zgodovine kot katerakoli pop pesem; in končno sam Nixon, v interpretaciji igralca Franka Langelle, ki bere govor, s katerim je odstopil. Scenarij Petra Morgana pripoveduje o tem, kako je Frostu (igra ga Michael Sheen) končno uspelo izvleči iz Nixona nekaj podobnega opravičilu v intervjuju, ki so ga gledali milijoni ljudi; priznanje, da je storil »grozljive« napake, in da je pustil na cedilu ameriški narod.«
- Andrej Gustinčič
pogovor z gostoma v Kavarni
Jurij Gustinčič
novinar in kolumnist
Rodil se je leta 1921 v Trstu, otroštvo je preživel na Dunaju in v Ljubljani, pri enajstih letih se je z materjo preselil v Moskvo, kjer je v izgnanstvu živel oče Dragotin, eden ustanoviteljev slovenskega komunističnega gibanja. Vpisal se je v moskovsko nemško gimnazijo, da bi se naučil »jezika revolucije«, kot je mislil njegov oče. Po maturi se je odločil za študij zgodovine. Med vojno je vodil slovenske radijske oddaje in kot prostovoljec NOB sodeloval v bojih v Srbiji. Po osvoboditvi je sodeloval v mladinskih organizacijah. Leta 1951 se je zaposlil pri Politiki kot komentator in poročevalec. Štiriindvajset let je bil poročevalec iz Londona, Prage in New Yorka. Upokojil se je leta 1985. Že od leta 1967 sodeluje s TV Slovenija kot redni komentator. Po upokojitvi je objavljal kolumne v Vremenu, Slobodni Dalmaciji, Naših razgledih in od leta 1995 v Mladini.
Andrej Gustinčič
filmski kritik
Zgodnje otroštvo je preživel v Londonu in Beogradu, pri sedmih letih se je z materjo preselil v New York, kjer je bil oče dopisnik Politike. Po maturi se je odločil za študij britanske in ameriške literature. Leta 1984 se je vrnil v Jugoslavijo, kjer se je po služenju v JLA zaposlil kot dopisnik agencije Reuters. Pokrival je razpad bivše skupne države ter poročal z bojišč v Sloveniji, Hrvaški in Bosni. Leta 1993 se je vrnil v New York. Nekaj let je za Reuters pisal o newyorški borzi in se nato zaposli na Fox Television. Bil je zunanji urednik za dnevnik Fox News – The Fox Report. Leta 2004 je prišel v Slovenijo. Redno je zaposlen na RTV Slovenija kot koordinator vesti za Evrovizijo. Od leta 2004 je filmski kritik. Leto in pol je bil redni filmski kritik Sobotne priloge Dela. Zdaj dela kot svobodni filmski kritik, ki v glavnem objavlja v Dnevnikovem Objektivu in reviji Ekran.