»Želel sem povedati zelo preprosto zgodbo o razpadu prijateljstva. In ugotoviti, kako daleč lahko pripeljem preprost komičen in temačen zaplet. Vrnitev Colina in Brendana po štirinajstih letih je bila zame izredno pomembna – vedno sem ju imel v mislih za vlogi sprtih prijateljev.«
– Martin McDonagh
kritike
»Duše otoka so film o prijateljstvu – ja, v prijateljstvu, tako cenjenem in slavljenem, je nekaj toksičnega, neprijetnega, strašnega, mučnega, nasilnega, sadističnega. /…/ Ne, prijateljstvo, zgoščevalec resentimenta, vsiljive empatije, dolgočasnega patosa in nihilističnega dolga, ni nič čistega. S prijateljstvom vedno nekaj izgubimo (ali »žrtvujemo«, če hočete), sporočajo Duše otoka, ki pa sporočajo še nekaj: patriarhat je poguben za moške. Otok Inisherin, hladen in krut, zapuščen in pozabljen, je globoko patriarhalen, toda moški ostajajo sami in osamljeni. /…/ Ženske bežijo. Patriarhat moške osamlja. Dela jih depresivne, tesnobne, obupane, jezne, maščevalne, ekstremne, avtodestruktivne, zrele za tortureporn. Slej ko prej postanejo vaški idioti. Patriarhat je otok brez duše. Še celo Hannibal Lecter je vedel, da bi bil svet brez Clarice nezanimiv. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina