iz prve roke
»S snemanjem tega filma sem odgovoril na star klic, katerega korenine so globlje, kot sem si predstavljal. Gre za usodo, vero in nagon, kolonialno odtujenost in svobodno voljo. /…/ Veliko platno ni le en format med mnogimi, temveč jedro filmskega jezika. Izvirna oblika. Tista, ki bo prestala preizkus časa.«
– Denis Villeneuve
kritike
»Ja, puščavski pesek je živ – kot kapital. Ljudi požre. In ja, bogastvo – naravni viri, ‘začimbe’, kapital, pohlep, logika profita – je destruktivno, pogubno, kataklizmično. Kot skrinja Stare zaveze v Spielbergovem Lovu za izgubljenim zakladom. Kot zlato v Hustonovem Zakladu Sierra Madre. Od filma Dune do Kevina Bacona je manj kot šest korakov, manj kot šest korakov pa je tudi od filma Dune do Lucasove Vojne zvezd. Navsezadnje, Dune – slika ‘večnega’ invazivnega, okupacijskega realkapitalizma, tistega brez alternative (hej, film se dogaja kakih 10 tisoč let v prihodnosti, zato ne preseneča, da je prihodnost kapitalizma fevdalizem in da se staroselci sprašujejo: ‘Kdo bo naš naslednji zatiralec?’) – je videti kot Vojna zvezd za intelektualce, kot metafizična verzija Vojne zvezd. Kot art film za multiplekse. /…/ Dune je filmska esenca, čarobni napoj – spice, ‘začimba’, ki filmu odpira možgane, bistri pogled, podaljšuje življenje in omogoča prihodnost. Razlog več, da je Villeneuvov Dune – dekonstrukcija kapitalističnih mitov o dobrih, miroljubnih kolonialistih, bremenu belega človeka, osvobajanju tretjega sveta, širjenju demokracije, manifestni usodi ipd. – videti kot kinetični bunuelovsko-malickovski sen o Herbertovem romanu Dune. Toda: kaj če je puščavski Arrakis le opustošena Zemlja? Kaj če je Arrakis le to, kar v prihodnosti ostane od Zemlje? Kaj če je Arrakis le puščava, ki so jo za sabo pustili kapitalizem in podnebne spremembe? Herbertov lapis philosophorum je najprej ekraniziral veliki David Lynch. Zdaj ga je ekraniziral veliki Denis Villeneuve. Čas je, da to stori še velika Ema Kugler. A kdor je videl njene filme (Phantom, Za konec časa, Odmevi časa, Človek s senco), bo vzkliknil: Dune je videti tako, kot da ga je korežirala Ema! ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina