V luči množičnih protestov t. i. rumenih jopičev po Franciji leta 2018 in 2019 je nastal dokumentarec o oblastniškem nasilju nad lastnimi državljani. Kdaj je nasilje upravičeno in kdaj ne? Kje je meja – tako za policijske specialce kot za protestnike? In kaj ločuje množični upor od revolucije? Brutalnost osmisli teorija; pred kamero se ne izmenjujejo le udeleženci protestov, običajni ljudje, temveč sociologi, zgodovinarji in predstavniki policijskih sindikatov. Avdiovizualno gradivo so povečini prispevali protestniki sami, snemanje nasilja po francoskih ulicah je neposredno, občasno grafično; »montažo atrakcije« režiser osmišlja z dognanji kritične teorije Maxa Webra, Hannah Arendt, Michela Foucaulta ali Guya Deborda. Eksplozivna in prepričljiva mešanica teorije in prakse urbanega nasilja.
»Razpolagal sem s šestimi terabajti video posnetkov, kar je veliko. Pri izbiri sem bil zelo zadržan, ker nisem želel ustvariti skrajno nasilnega filma. Obdržali smo ga čim bolj treznega. Glede protagonistov je bila ideja, da bi se morali pogovarjati, razpravljati, razmišljati in se medsebojno poslušati, četudi se ne bi strinjali. Začel sem z mislijo, da bi namesto intervjujev uporabil dvostranske pogovore. Imel sem tudi zamisel o refleksiji na podobe, pomenu posnetkov, njihovi vlogi.« (David Dufresne)
