Danes je blagajna odprta od 09:00 do 21:30 (odprto še 06:07, tel: 01 239 22 17).
od 15. maja 2019

Dogman Dogman

Matteo Garrone / Italija, Francija / 2018 / 103 min / italijanščina

Matteo Garrone (Gomorra, Resničnost) je iz brutalnega dogodka, ki je v osemdesetih letih polnil strani italijanskih črnih kronik, ustvaril mračen, a tudi nežnosti in humorja poln »urbani vestern« o divji zveri, ki se skriva v vseh nas. Nagrada za najboljšega igralca v Cannesu.

režija Matteo Garrone, scenarij Ugo Chiti, Massimo Gaudioso, Matteo Garrone, fotografija Nicolaj Brüel, montaža Marco Spoletini, glasba Michele Braga, produkcija Matteo Garrone, Jean Labadie, Jeremy Thomas, Paolo Del Brocco, igrajo Marcello Fonte, Edoardo Pesce, Nunzia Schiano, Adamo Dionisi, Francesco Acquaroli, Alida Baldari Calabria, Gianluca Gobbi, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Cannes (nagrada za najboljšo moško vlogo, nagrada palm dog). Nagrada Evropske filmske akademije za najboljšo moško vlogo, kostumografijo ter masko in oblikovanje pričeske. Osem nagrad srebrni trak Nacionalnega združenja italijanskih filmskih novinarjev, vključno za najboljši film, režijo in moško vlogo. Trst (nagrada Nacionalnega združenja italijanskih filmskih kritikov za najboljši italijanski film). Sarajevo. Telluride. Toronto. Busan. London. AFI Fest. Tajpej. LIFFe.

IMDb

Fotografije

zgodba
Na obrobju mesta, na meji med metropolo in divjino, vlada en sam zakon: zakon močnejšega. Tam živi Marcello, droben in pohleven možakar, ki dneve preživlja v svojem skromnem pasjem salonu, prosti čas pa posveča ljubljeni hčerki Alidi ter nenavadnemu razmerju s tiranskim Simoncinom, bivšim boksarjem, ki ustrahuje soseščino. Po enem številnih ponižanj začne Marcello snovati divje maščevanje …

Matteo Garrone (Gomorra, Resničnost) je iz brutalnega dogodka, ki je v osemdesetih letih polnil strani italijanskih črnih kronik, ustvaril mračen, a tudi nežnosti in humorja poln »urbani vestern« o divji zveri, ki se skriva v vseh nas. Nagrada za najboljšega igralca v Cannesu.

iz prve roke
»Kot je pri mojih filmih pogosto, se je tudi Dogman začel z vizualno sugestijo, s podobo, z obratom perspektive: s podobo v kletko zaprtih psov, ki so priča izbruhu človeškega zverinstva. /…/ Dogman ni samo film o maščevanju, čeprav ima maščevanje /…/ v njem pomembno vlogo. Niti ne gre za različico (večne) teme boja med šibkim in močnim. To je film, ki nas preko ‘skrajne’ zgodbe sooči z nečim, kar zadeva vse nas: s posledicami odločitev, ki jih vsak dan sprejemamo, da bi preživeli. S tistimi našimi ‘ja’, ki vodijo k nezmožnosti reči ‘ne’. Z neskladjem med tistim, kar smo, in tistim, kar mislimo, da smo. Menim, da je prav zaradi tega globokega samoizpraševanja, raziskovanja izgube nedolžnosti nekega človeka, film univerzalen, ‘etičen’ in ne moralističen. Tudi zato sem se hotel odmakniti od časopisne zgodbe, ki me je samo deloma navdihnila. /…/ Nazadnje bi rad še podčrtal pomen srečanja s protagonistom filma Marcellom Fontejem. Njegova milina in arhaični obraz, za katerega se zdi, kot da prihaja iz Italije, ki izginja, sta mi v veliki meri pomagala razjasniti, kako se bom spopadel s to mračno tematiko, ki me je vrsto let tako privlačila kot odbijala, ter z likom, o katerem sem hotel pripovedovati: človeku, ki si skuša povrniti dostojanstvo po življenju, polnem ponižanj, pri tem pa se vdaja iluziji, da ne rešuje le samega sebe, pač pa tudi svojo soseščino in morda celo ves svet. Ampak svet ostaja nespremenjen, skoraj brezbrižen. /…/ Marcello in Simoncino sta antijunaka na epskem odru, kjer je bolj pomembno, kaj o človeku govorijo in mislijo drugi, kot pa to, kaj v resnici je. Ali kot je dejal John Ford v filmu Mož, ki je ubil Libertyja Valancea: ‘Ko legenda postane dejstvo, natisnite legendo.’«
– Matteo Garrone

portret avtorja
Matteo Garrone (1968, Rim) je po zaključenem Umetniškem liceju delal kot asistent kamere, nato pa se je posvetil slikarstvu. Njegov prvi kratki igrani film Silhouette je bil leta 1996 nagrajen na festivalu Sacher Nannija Morettija. Naslednje leto je v okviru lastne produkcijske hiše Archimede režiral svoj prvi celovečerec Terra di Mezzo. Sledili so filmi Gosta (Ospiti, 1998), Rimsko poletje (Estate romana, 2000), Nagačevalec (L’imbalsamatore, 2002) in Prva ljubezen (Primo amore, 2004). Največji uspeh je dosegel leta 2008 s priredbo razvpitega romana Roberta Saviana Gomora (Gomorra), za katero je med drugim prejel veliko nagrado žirije v Cannesu, evropsko filmsko nagrado za najboljši film in režijo ter nominacijo za zlati globus. Sledila je Resničnost (Reality, 2012), ki je režiserju prinesla drugo veliko nagrado canske žirije, ogledali pa smo si jo lahko tudi na Kinodvorovem rednem sporedu. V Cannes se je Garrone vrnil leta 2015 z domišljijsko Zgodbo vseh zgodb (Il racconto dei racconti) in lani z Dogmanom, ki je prejel tamkajšnjo nagrado za najboljšo moško vlogo. Leta 2012 so na LIFFu pripravili retrospektivo režiserjevih del. Trenutno se ukvarja s svojim naslednjim filmom, igrano različico Ostržka.
http://www.matteogarrone.eu/

kritike
»Ta mračni, nasilni italijanski obmorski vestern na prvi pogled govori o žrtvi, ki se po letih zatiranja poskuša maščevati svojemu zatiralcu. A v režiserjevih rokah se spremeni v veliko bolj pomembno in univerzalno zgodbo o trpljenju in izgubljenih sanjah – predvsem po zaslugi nepozabnega osrednjega lika /…/, ki ga briljantno upodobi Marcello Fonte. /…/ Najbolj impresivna stvar pri tej resnično impresivni vaji iz režiserskega nadzora je morda dejstvo, da nas izjemno nasilen film, v katerem se lomijo kosti in širi duh po krvi, navda z ganjenostjo in čudnim občutkom upanja.«
– Lee Marshall, Screen International

»Dogman je eden najboljših italijanskih filmov v zadnjem času, sodobna neorealistična basen, ki jo lahko postavimo ob bok velikim delom Fellinija, Rossellinija in De Sice. Glavni lik filma /…/ je čudovita kreacija: hkrati prikupen, ranljiv, moralno vprašljiv in komičen. /…/ Fonte, ki igra Marcella kot novodobni Charlie Chaplin, iz vloge iztisne tako humor kot patos. Bodite pozorni na čudovit chaplinovski prizor, v katerem Marcello odmrzne psička, ki ga najde v zamrzovalniku.«
– Geoffrey Macnab, The Independent

»/…/ kot kakšna Ezopova basen, ki bi jo Scorsese pripovedoval svojim otrokom.«
– Phil de Semlyen, Time Out

»Tako kot Resničnost ni bil film o televiziji, pač pa alegorija o neobičajnem svetniku, ki ga preganja ‘klic’, tako je tudi Dogman na svoj način religiozen film. Garrone se izogne sociološkim prikazom in preseže realizem s tem, ko ga privede do skrajnosti. Pokrajino upodablja z občutljivostjo slikarja, ki smo jo lahko opazovali že pri Gomorri; kot prizorišče postapokaliptične znanstvene fantastike. /…/ Marcello Fonte je s svojim blagim, skoraj bebastim nasmeškom in z rimskim dialektom, govorjenim s kalabrijskim naglasom, nepozaben; igralec je duša tega filma.«
– Emiliano Morreale, La Repubblica

»Dogman je v prvi vrsti mitološka zgodba o ‘apokalipsi vsakdanjega življenja’, v kateri je odrešenik neopazna italijanska različica Busterja Keatona.«
– Diana Dabrowska, Cinema Scope

»Dogman je prava mojstrovina v žanru, ki ga je sam izumil. /…/ Vzeti resnično zgodbo in iz nje narediti grozljivko ali snuff bi bilo preprosto, a Garrone najde v teh človeških dinamikah nekaj presenetljivo intimnega. Film tako postane prava mojstrovina v žanru, ki ne obstaja in se oblikuje pred našimi očmi – nekje med kriminalko in melodramo, med snifanjem kokaina in hrepenenjem po objemu.«
– Gabriele Niola, Wired Italia

»Garrone je dovolj inteligenten, da iz Dogmana ne naredi filma o maščevanju, kakšnih sodobnih Slamnatih psov Sama Peckinpaha. Nasilje omeji na nekaj sekvenc in se modro odmakne od resnične zgodbe. /…/ Namesto tega se osredotoči na tisto, kar ga je od nekdaj zanimalo: na spravo med junakom in njegovim najglobljim jazom, človekom, ki vsako jutro vstane iz postelje in stopi na mino – in ta mina je on sam. /…/ Tiste dolge minute v zadnjih sekvencah, ko kamera počiva na izjemnem obrazu Marcella Fonteja, so edinstvene in neprecenljive.«
– Camillo De Marco, Cineuropa

»Uspeh filma je v tem krhkem ravnovesju, v načinu, kako nas prepriča v groteskno – čeprav ne nerealistično – naravo življenja samega.«
– Jean-François Rauger, Le Monde

»Spomnite se filmov, v katerih umre na milijone ljudi – le pes preživi. No, Dogman, ki ga je posnel Matteo Garrone, avtor kultne Gomorre, je cinična resnica teh filmov. To je film o svetu, v katerem je človek človeku pes, in obenem film o svetu, v katerem umrejo vsi, razen psov.  /…/ Dogman lepo potrdi, daje gangsterizem le skrajna oblika neoliberalnega kapitalizma, ki se zdaj, ko je krize konec, vse bolj radikalizira in ekstremizira, obenem pa še lepše pokaže, kako ta skrajna oblika neoliberalnega kapitalizma dobre ljudi spreminja v pse.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Utøya, 22. julija Utøya 22. juli

Erik Poppe

četrtek, 18. 07. 2019 / 17:00 / Dvorana

Srhljivo realistična, v realnem času posneta rekonstrukcija terorističnega napada, ki je zahteval devetinšestdeset mladih življenj, je sprožila burne razprave med kritiki in občinstvom. S filmom, ki dogajanje prikaže iz perspektive najstnikov, je režiser hotel »zgodbo vrniti žrtvam«.

Diego Maradona Diego Maradona

Asif Kapadia

četrtek, 18. 07. 2019 / 19:00 / Dvorana

Režiser Asif Kapadia (Senna, Amy) se v zadnjem delu trilogije o temnih plateh slave potopi v viharno življenje enega največjih nogometašev vseh časov.

Maria Callas Maria by Callas

Tom Volf

četrtek, 18. 07. 2019 / 21:30 / Ljubljanski grad

Zgodba o izjemni življenjski poti ene največjih opernih div dvajsetega stoletja, povedana izključno z njenimi besedami.