Delo kitajske režiserke, znane po pristnih, poetičnih prikazih življenja na obrobju ameriške družbe, je eden najbolj opevanih filmov lanskega leta, dobitnik zlatega leva v Benetkah ter oskarjev za najboljši celovečerec, režijo in glavno igralko.
kritike
»To, s čimer nas Chloé Zhao osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in silovita tragičnost dogodkov, skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, pač pa toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi. Dežela nomadov nam ponudi prodoren vpogled v drobovje ameriške družbe, iskreno pripoved o usodi nevidnih ljudi, zgodbo o zadnjih ostankih človečnosti v vse bolj razčlovečeni pokrajini ameriškega kapitalizma.«
– Denis Valič, Radio Slovenija
»Fern in njene prijatelje druži tako izkušnja izgube kot pustolovski duh. Številne zgodbe, ki si jih delijo, so prežete z bridkostjo. Težko je opisati mešanico žalosti, čudenja in hvaležnosti, ki jo občutimo v njihovi družbi – v Fernini družbi ter skozi njene oči in ušesa. Kot bi odkrivali novo deželo; deželo, ki jo bomo morda želeli obiskati še večkrat.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Govoriti o Deželi nomadov kot delu, ki ga je nujno doživeti na velikem platnu, se bo morda komu zdelo nenavadno: to je nizkoproračunski film krhke intimnosti, ki ga zanima tako geografija obraza Frances McDormand kot spektakel pokrajine. Pa vendar kar kliče po potopitveni razsežnosti in privlačnosti filmskega platna. Chloé Zhao je ustvarila prostran, nemiren ameriški film ceste, ki se napaja pri praktično vseh mejnikih tega pomembnega žanra – od Sadov jeze (The Grapes of Wrath) do Golih v sedlu (Easy Rider) –, hkrati pa si utira lastno pot, ki jo določata ekonomija enaindvajsetega stoletja in raziskujoča modernost režiserkine značilne dokumentarno-fikcijske tehnike.«
– Guy Lodge, Film of the Week
»Gledati Deželo nomadov je podobno kot opazovati dolg, prelep sončni zahod. Če vam to ni všeč, tudi v redu, toda za tiste, ki so na režiserkini valovni dolžini, je film pravi čudež empatije in introspekcije.«
– Peter Debruge, Variety
»Takojšnja ameriška klasika, ki spominja na nekaj, kar bi lahko napisal John Steinbeck, če bi delal na začetku enaindvajsetega stoletja. /…/ Če zamudite Deželo nomadov, se boste prikrajšali za eno največjih filmskih doživetij svojega življenja.«
– Richard Roeper, Chicago Sun-Times