zgodba
Delphine Seyrig je zaslovela v filmih Françoisa Truffauta, Alaina Resnaisa, Luisa Buñuela in Chantal Akerman, manj pa je znano, da je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih tudi močan glas francoskega feminističnega gibanja. S filmarko Carole Roussopoulos sta bili med ustanoviteljicami enega prvih aktivističnih video kolektivov Les Insoumuses, pod okriljem katerega sta ustvarili serijo drznih in prevratniškega humorja polnih videov. Ta pozabljeni vidik Delphinine kariere v arhivskem dokumentarcu Delphine in Carole, uporni muzi osvetli Carolina vnukinja Callisto McNulty. Film preplete odlomke iz protestnih videov, prizore iz filmov in intervjuje z obema ženskama, v njem pa se pojavijo tudi Simone de Beauvoir, Marguerite Duras, Chantal Akerman, Jane Fonda, Ellen Burstyn in Maria Schneider. Svetovna premiera na lanskem Berlinalu.
zanimivosti
Delphine Seyrig je med drugim nastopila v filmih Lani v Marienbadu (L’Année dernière à Marienbad, Alain Resnais, 1961), Ukradeni poljubi (Baisers volés, François Truffaut, 1968), Rimska cesta (La Voie lactée, Luis Buñuel 1969), Diskretni šarm buržoazije (Le Charme discret de la bourgeoisie, Luis Buñuel, 1972), Oslovska koža (Peau d’âne, Jacques Demy, 1970), India Song (Marguerite Duras, 1975), Baxter, Vera Baxter (Marguerite Duras, 1977), Jeanne Dielman, 23, quai du Commerce, 1080 Bruxelles (Chantal Akerman, 1975), Zlata osemdeseta (Golden Eighties, Chantal Akerman, 1986), Pisma domov (Letters Home, Chantal Akerman, 1986) in Ivana Orleanska iz Mongolije (Johanna D’Arc of Mongolia, Ulrike Ottinger 1989).
iz prve roke
»Film je zgodovinski in hkrati oseben, saj mi je omogočil dialog z vizijo moje babice Carole Roussopoulos. Moje izhodišče je bil projekt, ki se ga je Carole lotila malo pred svojo smrtjo leta 2009. Načrtovala je dokumentarec o svoji prijateljici in feministični compañeri Delphine Seyrig. V zapiskih, ki jih je zapustila, je razložila, kako se ji je zdelo pomembno, da se pokloni tej neubogljivi muzi, katere feministično delo in igralski dosežki si zaslužijo priznanje. Navdahnjena z njeno vizijo sem se odločila nadaljevati projekt. /…/ Skozi portret dveh neustrašnih sobork ter njunega subverzivnega, militantnega pristopa k videu in filmu dokumentarec oriše obdobje ‘radostnega feminizma’ sedemdesetih let, ki sta ga zaznamovala oster humor in ustvarjalna energija. /…/ Njuni filmi in akcije prikazujejo, kako lahko humor postane orožje za zrušenje patriarhata. Hotela sem ujeti njun navdihujoč pristop k aktivizmu, ki se vrti okoli življenjskih užitkov ter brisanja mej med političnim in osebnim, namesto da bi šlo za nekakšno žrtvovanje. Kot pojasni Carole, svojega življenja nista ‘razrezali kot salamo’: delo, akcije in prijateljstva so se medsebojno prepletali in navdihovali. /…/ Mislim, da lahko iz nalezljive ustvarjalne energije Delphine in Carole tudi mi črpamo moč. Model političnega boja in vedrega radikalizma, ki sta ga poosebljali, je v času, ko prevladuje stereotip o ‘zagrenjenih feministkah’, pomembnejši kot kadarkoli.«
– Callisto McNulty
portret avtorice
Callisto McNulty, rojena leta 1990 v Parizu, svoje raziskave na področjih feminističnih in kulturnih študij ter vizualne umetnosti predstavlja v filmih in knjigah. Med drugim je sourednica in soavtorica elektronske knjige SCUM Manifesto, ki vključuje tudi restavriran istoimenski video Carole Roussopoulos in Delphine Seyrig. Delphine in Carole, uporni muzi je njen prvi celovečerec. Premierno je bil prikazan na lanskem Berlinalu.
kritike
»Ta izvrstni film bo gledalce ganil, presenetil, zabaval ter jih izmenično spravljal v obup in polnil z optimizmom.«
– Vladan Petković, Cineuropa