zgodba
Pred štiridesetimi leti je Harriet Vanger izginila z družinskega srečanja na zasebnem otoku v lasti vplivnega in premožnega klana Vanger. Njenega telesa niso nikoli odkrili, Harrietin stric Henrik pa je prepričan, da je morilec član njegove tesno povezane, a disfunkcionalne družine. Zato najame novinarja Mikaela Blomkvista in tetovirano, problematično, a spretno hekerico Lisbeth Salander, da raziščeta Harrietin umor. Ko povežeta izginotje s številnimi grotesknimi umori, ki so se zgodili pred štiridesetimi leti, prihaja na površje temna, grozljiva preteklost rodbine Vanger.
iz prve roke
»Želel sem posneti film s skandinavskim vzdušjem, ki bi bil zvest evropski filmski tradiciji in se hkrati zgledoval pri ameriški spretnosti v snemanju trilerjev – pri filmih kot so Nikita, Ko jagenjčki obmolknejo in Zodiak.«
Niels Arden Oplev, režiser
portret režiserja
Niels Arden Oplev je leta 1989 diplomiral iz filmske režije na Danskem. Do leta 2002 je delal na danski nacionalni televiziji in istega leta prejel mednarodnega emmyja za serijo Taxa (Taksi). Njegov prvi igrani film Portland je bil tudi prvo in najbolj kontroverzno delo danskega novega vala devetdesetih, tretji igrani celovečerec Drømmen pa mu je prinesel kar trideset mednarodnih nagrad, vključno s kristalnim medvedom v Berlinu. Njegov peti igrani celovečerec Män som hatar kvinnor (The Girl with the Dragon Tattoo) je že postal najdonosnejši skandinavski film vseh časov, ki je v blagajne evropskih kinematografov v letu 2009 prinesel največ dobička.
kritike
» … čvrst levičarski triler: družba lahko bolj kot policiji, tožilstvu in sodstvu zaupa novinarjem, zgodovina je drama razredne brutalnosti, moška posesivnost je problem, ne pa rešitev, kapitalizem je omara, iz katere padajo okostnjaki. /…/ Ko se Mikael in Lisbeth – vsak s svoje strani, fizično in digitalno – lotita dinastije Vanger, je osumljencev naenkrat toliko kot med revolucijo. Nedolžni niso niti tisti, ki niso krivi. Iz kapitala, ki je spletel dinastijo (in puzzle), se cedijo spolne zlorabe, disfunkcionalnost, korupcija, shizofrenija, nacistični bestiarij in serijski morilci, toda film – črni, gotski, atmosferski, feministični whodunit – se kljub prisotnosti hekerke in klikov giblje v ritmu arhivske preiskave. /…/ ZA +«
– Marcel Štefančič, jr.,Mladina
»Režiserju je kar nekajkrat uspelo z navdahnjeno uporabo filmskega jezika najti posrečene rešitve, kjer je z nekaj jedrnatimi kadri nadomestil kup informacij iz knjige. To velja predvsem za prvi in najboljši del trilogije, Dekle z zmajskim tatujem, ki s svojo mračno in hladno atmosfero spominja na najboljše švedske izdelke zadnjih let, kot so Zlo ali Vampirska ljubezen, na svoj način pa je tudi posodobljena, digitalizirana inačica (Antonionijeve) Povečave …«
– Zoran Smiljanić, Ekran
»… deluje kot bolj gotska, temačna različica filma Ko jagenjčki obmolknejo, hkrati pa spominja na drug film, Sedem. Izrazito skandinavska atmosfera in igralska zasedba vsakdanjih likov ustvarjata vzdušje, ki je še toliko bolj srhljivo zaradi svoje prepričljivosti.«
Claudia Puid, USA Today