Potepuh se znajde v cirkusu, kjer ga nemudoma začne preganjati policija, misleč, da je zmikavt. Ko se zrak razčisti, se Charlie zaljubi v upravnikovo hčer, vendar pa mora za njeno naklonjenost tekmovati s postavnim vrvohodcem. Da bi ga prekosil in s tem osvojil dekletovo srce, Charlie še sam stopi na vrv, kjer ga pričaka krdelo zlovoljnih opic.
Cirkus Chaplinu prvič prinese nagrado Akademije (na prvi podelitvi leta 1929, še preden se nagrada uradno imenuje oskar), ki si jo s svojo spretno kombinacijo komične domišljije in nadzorovane sentimentalnosti več kot zasluži. Film kar poka od napetih in virtuoznih vrhuncev, vendar pa ga Chaplin zavoljo silnih preglavic, ki spremljajo njegovo nastajanje (travmatična ločitev od Lite Grey; laboratorijska napaka pri razvijanju posnetkov; požar, ki uniči vso scenografijo; cirkuški vagoni, ki jih ukrade skupina pijanih študentov), v svojih spominih ne omeni niti z besedo. S Cirkusom se pobota šele konec šestdesetih let, ko zanj napiše novo glasbeno spremljavo in naslovno pesem.
»Po ogledu filma Cirkus. Chaplin občinstvu nikoli ne dovoli, da bi se smehljalo. Morajo se bodisi zvijati od smeha ali umirati od žalosti. /…/
Do kože premočen, preznojen in ukleščen v premajhna oblačila je Chaplin živo utelešenje Goethejevega aperçu: človek bi ne bil najbolj plemenito bitje na zemlji, če bi za kaj takega ne bil preveč plemenit.
To je prvi film Chaplinove starosti. Od svojega zadnjega se je postaral in starega se tudi dela. In najbolj ganljivo pri tem novem filmu je, ko začutimo, da ima Chaplin zdaj jasno predstavo o tem, katere možnosti so mu na voljo, in je odločen, da poskusi zgolj in samo znotraj teh omejitev doseči svoj cilj.
Na vsakem koraku so na ogled variacije na njegove najljubše motive v vsem njihovem sijaju. Pregon se odvije v blodnjaku; njegov nepričakovani nastop bi osupnil še čarovnika; maska neprizadetosti ga spreminja v lutko s sejemske stojnice. Najbolj čudovito pa je, kako je strukturiran konec filma. Srečni par zasuje s konfeti in misliš si: to je zagotovo konec. Nato ga spet zagledaš, ko se cirkuški sprevod odpravlja na pot, on pa za njim zapre vrata in misliš si: to mora biti konec. Nato ga vidiš ujetega v začaranem krogu, ki ga je poprej začrtala revščina, in si misliš: to mora biti konec. Nato se kamera približa njegovi razcapani, zveriženi pojavi, sedeči na kamnu sredi cirkuške arene, in misliš si, da je konec v tem trenutku povsem neizbežen. Takrat pa vstane in odkoraka in ti gledaš za njim, kako izginja v daljavo s tisto značilno chaplinovsko hojo … In zdaj, na tej edini točki, ko ni nobene prekinitve in ko bi mu tako rad s svojim pogledom sledil za vedno – se film konča!«
– Walter Benjamin, fragment iz leta 1928 ali začetka 1929, objavljen posthumno v Gesammelte Schriften, VI, 1991, 137-138.
»Ko razmišljam o Cirkusu, ki sem ga videl večkrat, in o Chaplinovi umetnosti, ki jo v njem vidim, in tudi o Chaplinu samem, pomislim na to, koliko je šlo v stvaritev enega samega giba, enega samega popolnega izuma, motiva ali podobe, celo nekega premora; prav toliko, kot je šlo stoletij v razvoj organa, kot je oko, ali kot je šlo sil, letnih časov, vetra, dežja in kemije prahu v globoke odtenke neke cvetice. Sprašujem se, ali je umetnost vedno takšna, ali je nekaj, kar pride iz spomina, glas nečesa preteklega, nesmrtno, ki nam prihaja naproti iz smrti; sprašujem se, ali je umetnost kot vrnitev duše k staremu življenju, duha k svojemu spominu.«
– Stark Young, The New Republic, 1928
Cirkus je bil v kinematografu na Kolodvorski 13 (današnji Kinodvor) prvič predvajan od 11. do 14. septembra 1931.