iz prve roke
»Takoj ko sem prebral Barryja Lyndona, sem bil navdušen. Všeč so mi bili tako zgodba kot liki, zdelo pa se mi je tudi, da bi bilo roman mogoče prenesti na filmsko platno, ne da bi ga pri tem uničili. Poleg tega je knjiga ponujala priložnost narediti nekaj, kar film lahko naredi bolje kot katerakoli druga umetniška zvrst, in sicer predstavi zgodovinsko snov. Opisovanje ne sodi med najmočnejše plati romanov, filmi pa to opravijo zlahka, vsaj kar zadeva napor, ki ga mora vložiti občinstvo. /…/ Barry Lyndon je zgodba, ki ne temelji na presenečenjih. Tu ni pomembno, kaj se bo zgodilo, ampak kako. Mislim, da se Thackeray odpove učinku presenečenja, da bi dosegel večji občutek neizogibnosti in boljšo integracijo tistega, kar bi sicer lahko delovalo melodramatično ali izumetničeno. /…/ Glas pripovedovalca ustvarja enak dramatični učinek kot na primer naše védenje, da je Titanik obsojen na propad, medtem ko gledamo brezskrbne prizore priprav in izplutja. Ti zgodnji prizori bi bili nerazložljivo dolgočasni, če ne bi vedeli za srečanje ladje z ledeno goro. Vnaprejšnja seznanjenost z bližajočo se katastrofo nas prikrajša za presenečenje, vendar ustvari napetost. /…/
Thackeray je Barryja Lyndona opisal kot ‘roman brez junaka’. Barry je naiven in neizobražen. Žene ga nezadržna želja po bogastvu in družbenem položaju, to pa se izkaže za neugodno kombinacijo, ki njemu in njegovi okolici na koncu povzroči veliko nesreče in bridkosti. Naša čustva do Barryja so mešana, ima pa šarm in pogum, zato je nemogoče, da nam ne bi bil všeč; kljub domišljavosti, neobčutljivosti in drugim pomanjkljivostim. Je zelo realističen lik, ki ni niti klasični junak niti klasični negativec. /…/
Na film sem se začel pripravljati eno leto pred začetkom snemanja in mislim, da je bil ta čas zelo dobro izkoriščen. Temelj ter sine qua non vsake zgodovinske ali futuristične zgodbe je, da gledalec verjame v tisto, kar vidi.«
– Stanley Kubrick
kritike
»Ni bilo pričakovati /…/, da bo Kubrickov pogled na 18. stoletje konvencionalen – mističen in fantazijski, prežet z lahkotnostjo in razuzdanostjo, frivolnostjo in romantično zasanjanostjo. Barry Lyndon obdobju vrača treznost in zgodovinsko težo: sodobni svet je v mnogih pogledih neposredni naslednik stoletja razsvetljenstva, Kubrick pa se po desetletju ukvarjanja s prihodnostjo potrpežljivo vrača k njegovim koreninam. Umetniško delo razume kot dialog med preteklostjo in prihodnostjo, iz katerega je bila sedanjost – torej življenje – izključena. Načelo ustvarjanja je smrt, vso umetnost pa preveva duh destruktivnosti in nelagodja. 18. stoletje je bilo za Kubricka – podobno kot Dunaj za Sternberga, Stroheima in številne umetnike habsburškega obdobja – gnilo do temeljev; doba, ki jo čaka neizbežen propad; za fasado zabav, razkošja in užitkov že prežita smrt in razkroj.«
– Michel Chion
»Kompozicije prikličejo lepoto slik iz tistega obdobja, vendar Kubrick občutek prostornosti uporabi za ponazoritev klavstrofobije in površinskosti družbe. Kot bi slike oživele in postale krste, iz katerih liki ne morejo pobegniti – ta odmaknjenost od likov pa večino filma spremeni v hladno izkušnjo. Toda kumulativni učinek je ganljiv in silovit. Zadnja sekvenca me ob vsakem gledanju pripravi do solz.«
– Keith Uhlich, Senses of Cinema
»Barry Lyndon, tretji zgodovinski film Stanleyja Kubricka po Stezah slave (Paths of Glory) in Spartaku (Spartacus), je pretresljiva pripoved o izgnanstvu; o tem, kaj pomeni biti tujec v lastnem življenju. Kritiki so nastop Ryana O’Neala označili za togega, čeprav gre v resnici za filmsko igro kar najbolj subtilne vrste. Povezava z drugimi Kubrickovimi deli je očitna. Računalnik HAL iz filma 2001: Odiseja v vesolju (2001: A Space Odyssey), antijunak Alex iz Peklenske pomaranče (A Clockwork Orange) in Barry Lyndon so vsi v konfliktu s tistim, kar se je zahodna kultura naučila spoštovati. Toda ti modeli življenja temeljijo na napačnem razumevanju človeške narave. Evropa 18. stoletja je predstavljala najbolj formalno obdobje zahodne civilizacije. V Barryju Lyndonu ta ideja najde popoln filmski izraz.«
– Peter von Bagh
»Delo, ravno tako zabavno kot slikovito, je učna ura iz filmske fotografije – znano je, da je Kubrick v skoraj vseh prizorih uporabil izključno naravno svetlobo. Ne zamudite priložnosti in si ga oglejte v kinu!«
– Wendy Ide, The Observer