zgodba
Vihrava petnajstletnica Mia vedno zabrede v težave. Odkar so jo izključili iz šole, prijatelji pa se ne zmenijo zanjo, cele dneve preživi med popivanjem in poplesavanjem po zapuščenem stanovanju v zgornjem nadstropju bloka, v katerem živi z mlado mamo Joanne in mlajšo sestro. Ko pa mama pripelje domov svojega novega fanta, postavnega varnostnika Connorja, se Mii življenje obrne na glavo. Čeprav je na začetku do Connorja sovražna, je pod uporniško krinko med njima jasno čutiti privlačnost.
Portret uporniške najstnice s socialnega roba v angleškem Essexu. Nepopustljivo iskren, brez moraliziranja in sentimentalnosti ter z odlično nešolano igralko v glavni vlogi.
iz prve roke
»Nikomur iz filma nisem scenarija pokazala vnaprej. Želela sem snemati postopoma, da bi se zgodba vsakomur sproti razkrivala. To se mi je zdelo še zlasti pomembno za Katie, saj sem želela, da vedno ve, kje je. Poleg tega nisem hotela, da bi kdor koli svojim dejanjem dodajal kakršen koli pomen. Ker niso vedeli, kako se stvari razvijajo, so morali vsak trenutek raziskati takšen, kakršen je, in nič več. Tako kot stvari tečejo v življenju, verjetno. Nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo naslednjo uro, naslednji dan. Želela sem, da vsak trenutek ohrani to nedolžnost.«
Andrea Arnold, režiserka in scenaristka
portret avtorice
Andrea Arnold (letnik 1961), nekdanja britanska televizijska igralka, je leta 2007 presenetila svetovno filmsko srenjo s celovečernim prvencem Rdeča cesta (Red Road), ki ga je podpisala kot scenaristka in režiserka. Rdeča cesta je bila premierno predvajana v glavnem tekmovalnem programu festivala v Cannesu, kjer je prejela veliko nagrado žirije, uspeh, ki ga je Andrea Arnold ponovila tudi z Akvarijem, svojim drugim celovečercem. Oba filma zaznamuje surov, naturalističen pristop do perečih socialnih problematik, v ozadju katerega tičita redko videna empatija in globoko humanistično prepričanje avtorice, ki se tako suvereno vpisuje v tisto tradicijo britanskega filma, ki so jo proslavili Lindsay Anderson, Tony Richardson, Ken Loach in Mike Leigh.
kritike
»Andrea Arnold, britanska režiserka, avtorica presenetljivo naturalistične, hardcore Rdeče ceste, v kateri je glavna junakinja, poklicna voyeurka, nepozabno stopila v ‘film’, ki ga gleda, je menda Katie Jarvis, glavno igralko Akvarija, odkrila na železniški postaji, kjer se je ravno divje prepirala s svojim fantom. Pred njo je stala sedemnajstletnica, ki se je ozirala v gnevu – popolna dedinja vseh tistih socrealističnih in proletkultnih britanskih junakov in junakinj, ki so to počeli v šestdesetih, recimo v filmih Ozri se v gnevu, V soboto zvečer, v nedeljo zjutraj, Okus po medu, Osamljenost tekača na dolge proge, Lažnivec Billy in Tudi to je ljubezen. Katie Jarvis je prizor z železniške postaje prenesla v vse segmente naturalističnega, korpulentnega, eksplozivnega Akvarija, v katerem se stalno ozira v gnevu – akvarijska utesnjenost med stene sivega, golega, enoličnega, zavrženega, toksičnega stanovanjskega kompleksa v vzhodnem Londonu in nevrotične transe kakofonične matere (Kierston Wareing), samohranilke na robu živčnega zloma, jo spreminja v manični fuck-off vulkan, jezno mladenko, ki hoče postati plesalka, ker je to edini način, da izplava iz tega depresivnega akvarija, ki meji na vse slepe ulice tega sveta.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Filmski socialni realizem je nekaj, kar pozna danes v kolikor toliko kontinuirani obliki samo britanska kinematografija. Seveda, zahvaljujoč Kenu Loachu in Miku Leighu. A tudi pri njima je trdi socialni realizem, kakršnega je poznala (predvsem literarna) umetnost prve polovice prejšnjega stoletja, bolj stranski produkt kot temeljna orientacija; ta je namreč usmerjena v psihologizacijo socialnih vprašanj – in (zlasti pri Leighu) brez očitne levičarske ideologije. Kljub temu njuni številni filmi, postavljeni najraje v predmestja, ustvarjajo ugodno klimo za socialne observacije – in si počasi ustvarjajo nadaljevalce. Najizrazitejša je morda Andrea Arnold, ki je s stopnjevanim (socialnim) realizmom, se pravi naturalizmom, presenetila že ob prvem filmu Rdeča cesta pred dvema letoma, zato je bil uspeh njenega drugega filma skoraj pričakovan: nominiran je bil za evropski film leta, poleg tega je dobil lani v Cannesu, tako kot že Rdeča cesta, nagrado žirije. Pred sabo imamo torej profilirano avtorico (rojeno 1961), ki se je nedvomno podala na pot socialnega opazovanja sveta. Akvarij je postavljen v londonsko predmestje in tak akvarij je kar lokacija sama: stanovanjsko naselje, revno grajeni blok s skromnim bivališčem in v njem pusta dekliška soba s pogledom na dolgočasno predmestno scenerijo. V bližini je zapuščeno zemljišče, kjer živijo nomadski fantje s staro belo kobilo. Vendar Arnoldovi ne gre za tematizacijo sodobne revščine, ampak za tankočuten in minimalističen prikaz razrednega vprašanja. /…/ Film, v katerem sta uglašena pridušen socialni bes in temna poetičnost dozorevajoče punce.«
– Peter Kolšek, Delo