Dvanajstletni Adama živi v odročni vasi v zahodni Afriki. Za pečinami leži dežela, kjer vladajo nasara, beli ljudje.
Neko noč njegov starejši brat Samba izgine. Adama ne sprejme pravil odraslega sveta in je odločen, da ga bo našel. Z neomajno voljo otroka, ki odrašča v moža, se odpravi na pot, ki ga vodi prek morja, na sever, na bojno črto prve svetovne vojne.
Piše se leto 1916.
Adama ponuja drugačen pogled na poglavje zgodovine, za katerega mislimo, da ga poznamo. Prinaša skrajno subjektivno obrnjeno perspektivo. Pomeni odkrivanje našega bolnega in samodestruktivnega sveta skozi oči otroka od »nekod drugje«, ki hoče ta svet ponovno očarati s poezijo in čarobnostjo.
Čeprav je film postavljen v specifično obdobje prve svetovne vojne, ni zgodovinski film. Je zgodba, ki se nekje na poti spremeni v zgodovinsko poročilo. Za nas je pomembno predvsem, kako Adamova doživetja odmevajo danes. Kot vemo, ima animacija to moč, da gledalcu približa najintimnejša občutja lika, da omogoči dojemanje Adamovega spreminjajočega se pogleda na svet, ki je svet v vojni, svet, iz katerega se je naposled rodila današnja družba.
Ta vojna je bila med odločilnimi trenutki v odnosu med Afriko in Evropo, ko je na vrhuncu brutalnosti začela pojemati nadvlada kolonialistov. »Kolonizirani«, ki so odpotovali v Francijo kot domači vojaki, so se znašli v vlogi opazovalcev, raziskovalcev, etnologov in se naučili gledati svet z drugačnimi očmi. Čeprav je bila prva svetovna vojna s svojimi jarki eno najbolj krvavih in najbolj barbarskih poglavij človeške zgodovine, je bila paradoksalno tudi ogromen talilni lonec, kjer so se prvič v zgodovini srečala ljudstva sveta. To je bilo precej pristno, a vsekakor ponesrečeno rojstvo današnjega sveta.
– Julien Lilti in Simon Rouby