Čile leta 1976. Carmen, pripadnica premožnega čilskega sloja, nadzoruje prenovo družinskega poletnega domovanja, kamor občasno prihajajo tudi mož, otroci in vnuki. Čeprav se je v mladosti želela ukvarjati s človekoljubno dejavnostjo in delati za Rdeči križ, se je na očetovo željo temu odpovedala ter postala žena in mati. Ko jo duhovnik, njihov družinski prijatelj, prosi, naj skrivaj poskrbi za ranjenega mladeniča, se Carmen začne zavedati političnih razmer in nevarnosti svojega početja. Iz stikov z odporniškim gibanjem se zave brutalnosti vladajočega režima in hkrati ogrozi tako lastno življenje kot tudi prihodnost svoje družine.
»Številnim so duhovniki pogosto predstavljali dragoceno pomoč. /…/ Moj namen ni bil poveličevati Cerkve, saj je bila njena vloga v teh letih problematična, vendar sem želela prikazati tudi protislovja tega obdobja. Nočem skrivati, da so bili pripadniki Cerkve ali višjih razredov privilegirani. Vsekakor so imeli več možnosti za lastno rešitev, zato jim je bilo tudi lažje igrati vlogo v političnem aktivizmu. Zaradi tega sem se želela dotakniti tudi vprašanja krivde, koliko je občutek krivde privilegirane razrede spodbudil k delovanju.«
– Manuela Martelli