zgodba
Uspešni poslovnež Karsh, neutolažljiv po smrti ljubljene žene Becce, izumi revolucionarno in kontroverzno tehnologijo, ki živim omogoča, da opazujejo svoje najbližje v njihovih grobovih. Ko neke noči neznanci oskrunijo več grobov, med njimi tudi Beccinega, se Karsh loti iskanja krivcev. Ali postaja paranoičen ali pa je v ozadju res obsežna mednarodna zarota?
iz prve roke
»Beseda shroud v angleščini pomeni prt za zavijanje mrličev, v širšem smislu pa tudi nekaj, kar pokriva, skriva. Pri večini pogrebnih obredov gre za zanikanje resničnosti smrti, za zanikanje tistega, kar se dogaja s telesom. V filmu pa smo običajno vlogo mrtvaškega prta obrnili na glavo; naši prti so namenjeni razkrivanju in ne zakrivanju. Scenarij sem pisal, ko sem žaloval za ženo, ki je umrla pred sedmimi leti. Zato ni šlo le za nekakšno tehnično vajo, ampak za čustveno, osebno raziskovanje. /…/ Mrtvaški prti, ki jih izumi moj glavni lik, so na neki način filmske naprave. Ustvarjajo lastni film, posmrtni film, film razkroja. Teme se nisem lotil neposredno, a sem vseeno želel predstaviti vidike filma grobov, filma pokopališč. Karsh se zaveda, da njegov izum temelji na tehnologiji, ki je podobna filmski, in da lahko ustvari bogate in kompleksne podobe. To se mi zdi zelo zanimivo, saj filme pogosto gledam zato, da bi videl mrtve ljudi. Želim jih ponovno videti, jih slišati. Lahko bi rekli, da je film nekakšen stroj za prikazovanje duhov, ljudi po njihovi smrti. Film je neke vrste pokopališče. /…/ Če je človek veren, mislim, da se zanaša na posmrtno življenje. A tudi za ateista, kakršna sva Karsh in jaz, se odnos z umrlim lahko nadaljuje, le v bolj realističnem, biološkem smislu; to je druga vrsta odnosa. /…/ Vse skupaj je seveda perverzno, morbidno, groteskno, a ne za nekoga, ki žaluje kot Karsh. V resnici je precej zdravo, pot iz obupa, žalosti. Prav na to je Karsh tudi stavil: v visokotehnološko pokopališče je vložil veliko denarja in energije. Toda nazadnje je v središču vendarle telo, tako kot v mnogih mojih filmih. ‘Telo je resničnost’: če to sprejmeš, telo mrtvega človeka še naprej ostane nekakšna resničnost – in v tej resničnosti živi Karsh.«
– David Cronenberg
kritike
»Nič ne kaže, da bi Cronenberg, ki je bil ob premieri filma ‘mlad’ enainosemdeset let, izgubljal svoj edinstveni pečat, zato bi bilo o Mrtvaškem prtu morda prenagljeno govoriti kot o poslovilnem pismu. Ponuja pa nam nekaj drugega: neko novo vrsto filmske ljubezenske zgodbe, ki našo vez z mrtvimi raziskuje prek sanj in čisto realističnih izumov – namesto da bi se opirala na tako obrabljene bergle, kot so duhovi in visoka fantastika. Kakor večina režiserjevih poznih del tudi to gledalca postavi pred določene zahteve, a če smo pripravljeni sprejeti, kar nam Cronenberg ponuja, in se vživeti v njegov bogat čustveni svet, potem bomo obilno nagrajeni.«
– David Jenkins, Little White Lies
»Eden najboljših filmov Cronenbergovega poznega obdobja: eleganten in inteligenten, razmišljujoč in moder, melanholičen in melodramatičen – vse to s podtonom suhega humorja. Umetnik se je spet enkrat na novo izumil.«
– Olaf Möller, IFFR
»Mrtvaški prt nas podobno kot izvrstni Zločini prihodnosti iz leta 2022 spomni, da Cronenberg pri svojih enainosemdesetih ostaja eden največjih svetovnih režiserjev: drzen, brezkompromisen, inteligenten in neustrašen. Pa tudi zelo zabaven.«
– Adam Nayman, The Ringer
»Davida Cronenberga še vedno pogosto obravnavamo kot showmana telesne grozljivke, ki nas vodi ‘skozi zrcalo’, čeprav nam ga pravzaprav nastavlja. Nič drugače ni z Mrtvaškim prtom. Film so nekateri napačno ocenjevali po žanrskih merilih, a se v resnici ukvarja s prvinskimi človeškimi čustvi, ki zadevajo vse nas. /…/ Žanrske mahinacije se tako zdijo le način, kako se umetnik v svojem izbranem jeziku spoprijema z globoko izgubo. Cronenberg že od nekdaj uporablja svoboščine žanra, da bi osvobodil našo empatično domišljijo in nam omogočil, da začutimo nekaj prepovedanega ali neznanega – ali pa nas s kombinacijo odtujenosti in velikega medvedjega objema pripravil do tega, da nekaj znanega začutimo na novo: žalovanje kot zgodbo o duhovih, ki postane resnična in se nadaljuje zahvaljujoč shroudcamu. /…/ Če Mrtvaški prt gledamo skozi prizmo pogosto zlorabljenega izraza telesne grozljivke: ne gre nujno za grozo razpadajočega telesa, pač pa za grozo njegove odsotnosti – kar pomeni, da je Cronenberg posnel predvsem ljubezensko zgodbo.«
– Nicolas Rapold, Sight and Sound
»David Cronenberg, ki je pred nekaj leti izgubil ženo, se je vrnil – con gusto. Morbidnost, obsedenost, mutacije, paraziti, strah pred stikom in okužbo, nasilnost seksa, seksualizacija tehnologije, nadležnost človeškega mesa, razpadanje telesa – to so njegove teme. In vedno se jim je posvetil tako, kot se kanibal posveti dojenčku. /…/ Ko koža, ki jo »čudežni«, visokotehnološki, nadzorovalni kapitalizem tako seksualizira in fetišizira, zgnije, se prikažejo ostudna trohnoba, gnusno razpadanje mesa, odvratne kosti – duh, avatar posmrtnega življenja. Hegel je famozno zapisal: »Duh je kost.« In Mrtvaški prt, avatar Substance, body horror, film grobov in noči, je ekranizacija tega dictuma. Duh je kost – erekcija.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Cronenberg tako odločno vztraja pri nenadomestljivosti in brezpogojni posvečenosti telesa, navkljub njegovi nepopolnosti, obsojenosti na propadanje v bolezni ali starosti, in vztrajno zavrača neznosnost prevladujočih obsesij, ki na eni strani zahtevajo breztelesnost, na drugi pa standardizirano brezhibnost, ki ni drugega kot dehumanizacija. /…/ Cronenberg znova dokazuje, da je v njegovih pregovorno »grozljivih« filmih vedno tudi pogosto spregledano območje humorja, preobratov, nekakšnih izstopov iz zgodbe ter nekonvencionalne erotike, ljubezni, človeške šibkosti in humorja.«
– Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik
»V filmu je, kot v večini njegovih del, nekaj hipnotičnega, gleda se ga s cmokom v grlu in nejevero, kot mešanico morbidnosti in romantike. Kot futuristično reinterpretacijo Edgarja Allana Poeja ali Frankensteina Mary Shelley, ki bi ga brali od konca proti začetku. Mrtvaški prt je Cronenbergova meditacija o smrti in telesnosti, o bližini in obsedenosti, o voajerizmu in mislih, ki jih običajno odrivamo stran. Za Cronenberga je bila umetnost vedno tudi poligon za preizkušanje meja – tudi meja biologije, družbe in vsega, čemur pravimo »človeško«. /…/ Kakorkoli, celovečercev, ki bi idejno dražili gledalce, je danes bolj malo; Mrtvaški prt je tako antipod oskarjevske slavljenke Anore. Gre tudi za metafilm o sobivanju živih in mrtvih ter sobivanju notranjega in zunanjega sveta, kar je ena od rdečih niti Cronenbergovega opusa. Ta razume film tudi kot stroj za oživljanje duhov, in dejansko je v Mrtvaškem prtu nekaj elegičnega. Zdi se, kot da bi zadnji kader leta med oblake naznanil tudi avtorjevo dokončno slovo od filmskega ustvarjanja.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija
»Veličina Mrtvaškega prta je v tem, da ni podlegel skušnjavi, da bi sprejel katerokoli izmed možnih smiselnih razlag poteka dogodkov ter jo predstavil gledalcu kot edino resnično. Namesto tega je vzdržal absurd nesmiselnosti sveta. Katarza v filmu ni v osmišljenju smrti, temveč v polnem zavedanju njene nesmiselne neizbežnosti. Katarza se zgodi šele, ko vprašanje smisla, ki bi kot rdeča nit prepletel dogodke v vzročno verigo, postane nepomembno, edino, kar je pomembno, je, kot se približno glasi zadnji stavek filma, da bomo vsi ležali na pokopališču. Mrtvaški prt je tradicionalno namenjen zakrivanju telesa, ki ga je duša zapustila in je prepuščeno razkroju, Karhseva visokotehnološka verzija pa razkriva truplo in njegov razkroj, Cronenberg je v tak mrtvaški prt spremenil filmsko platno. Ustvaril je nekakšno posodobljeno obliko budistične meditacije ob razkrajajočem se truplu ter prisilil gledalca k soočenju z minljivostjo in smrtjo v vsej njeni nesmiselni neizbežnosti.«
– Mirt Bezlaj, Delo