Marko je bil konec devetdesetih let ob množičnih protestih proti Miloševiću vnet nasprotnik režima. Potem je v času Natovega bombandiranja Beograda emigriral na Nizozemsko, tam diplomiral iz prava, se poročil s Slovenko, nato pa na haaškem sodišču za vojne zločine kot mlad, idealističen pravnik prevzel vlogo zagovornika Radovana Karadžića. Te priložnosti ni želel izpustiti iz rok; toda med medijsko odmevnim sodnim procesom je postopoma začel spoznavati kompleksnost položaja. V vojnih konfliktih resnica ni nikoli samo ena; vse strani manipulirajo, mediji objavljajo zgodbe, iztrgane iz konteksta, izjave pričevalcev so kontradiktorne, nejasnosti se polnijo z interpretacijami dogodkov. Marko kmalu spozna, da se ne more večno skrivati za zaveso profesionalne etike, sploh ko se sporeče s svojo ženo in liberalnimi prijatelji iz Beograda. Na teki točki se vpraša, ali res išče resnico ali jo pomaga prirejati?
»Deset let je bilo dovolj. Videl sem dovolj trupel, odtrganih rok, prerezanih vratov. Spremeni te v kamen, čustveno popolnoma otopiš.«
– Marko Sladojević