Ocena: +
Naslovni zapis se pojavi na koncu drame La Gradiva (2026), celovečernega prvenca režiserke Marine Atlan. V njem spremljamo skupino srednješolcev na ekskurziji v Neaplju, kjer se njihovi notranji svetovi prepletajo z mogočnim zgodovinskim kontekstom mesta. Glavne like povezuje izbruh Vezuva, s katerim se močno poistovetijo, saj odseva njihov duševni kaos in osamljenost. Zapleteni odnosi se razkrivajo v tihih pogledih, povednih predavanjih profesorice in vsakdanjih pogovorih, v katerih najbolj pridejo do izraza tudi značaji posameznih likov.
Režiserka like prikaže večplastno in človeško. V glavni vlogi nastopa Colas Quignard kot Toni, mladi sanjač, ki se močno oklepa idealizirane podobe svoje družine, katere člani naj bi izhajali iz italijanskega plemstva. Ko je zgodba o njegovem družinskem izvoru postavljena pod vprašaj, se njegov svet sesuje. Oblije ga hrup vulkanskega izbruha, ki ne poneha. V neznanem kraju išče samega sebe, a kot zapiše v svojem šolskem spisu, »tu ni nič več narejeno zanj«. V iskanju bližine se najgloblje poveže s svojim samozavestnim prijateljem Jamesom, pri čemer ostaja nejasno, ali gre za ljubezensko ali zgolj platonsko navezanost. Nepojasnjena napetost med njima se razkriva skozi dotike in predolge poglede.
Spremljamo tudi nesamozavestno Suzanne, ki svoje sovraštvo do sebe s pikrimi pripombami in jezne izpade projicira na druge. Prizor njenih sanj je prikazan v drugačnem slogu kot preostanek filma, s hitrimi rezi in kamero iz roke. Med podobami, ki se v sanjah pojavijo, je tudi izbruh Vezuva, ki spominja na njene izbruhe jeze. Z nobenim sošolcem se resnično ne poveže, saj ji to preprečuje zid sovraštva, ki ga je zgradila okoli sebe. Vsi trije osrednji liki – Suzanne, James in Toni – raziskujejo tudi spolnost, kar je odlično prikazano v prizoru, v katerem se v tišini sprehajajo po muzeju in si ogledujejo popolna antična telesa. Gledalci lahko čutimo napetost, ki je še bolj poudarjena z razmišljujočimi in radovednimi izrazi igralcev ob pogledu na te kipe.
Posamezni pripovedni drobci, ki so na trenutke tudi nepovezani, dajejo gledalcu občutek, da je zgolj pasivna priča dogajanja – kot opazovalec izbruha vulkana. Pogovori med liki delujejo globoko resnično, saj so podobni tistim, ki smo jih v takšni ali drugačni obliki doživeli že vsi. Med dijaki teče beseda o politiki, ljubezni in negotovi prihodnosti, ki jih čaka.
Vse dogajanje modro opazuje profesorica latinščine Mercier, a kmalu ugotovimo, da se tudi sama še vedno išče. Njena ljubezen do učenja, pa tudi psihični napor, povezan z učiteljskim poklicem, se kažeta predvsem v njenih občasnih izpadih med predavanji. Učence sprva poskuša umiriti in jim dati priložnost, a ko ji to ne uspe, zaide v skrajnosti in pusti jezi, da jo prevzame. Zaradi Tonijevih zajedljivih pripomb mu zameri in mu zato ne prisluhne, ko se znajde v najhujši stiski. V gledalcih njen lik vzbudi sočutje, saj kljub temu, da čuti veliko odgovornost do mladih, sama še vedno stoji na majavih tleh.
Kdo v filmu pravzaprav ni »od tod«? Dijaki in profesorica se v tujem mestu ne znajdejo le dobesedno, temveč tudi v prenesenem pomenu. Vsi nastopajoči so odtujeni od sebe in svojih bližnjih. V prvencu La Gradiva je z zgodovinskim izbruhom prikazan razpad notranjega sveta vsakega od glavnih likov. Tako kot vulkan tudi oni izbruhnejo v vseh barvah svojega bitja, ki jih prej še niso poznali. Drama je grozljivo lep prikaz iskanja samega sebe v tujem svetu odraslosti.
Uredila: Iva Katušin
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar