Ocena: +
Drama o odraščanju La Gradiva (2026) je celovečerni prvenec francoske filmske ustvarjalke Marine Atlan. Spremljamo skupino francoskih srednješolcev, ki se tik pred maturo odpravijo na izlet v Italijo. Skozi dogajanje, dialoge in bližnje kadre spoznavamo njihovo notranje doživljanje ter dinamiko odnosov med sošolci in profesorico. V ospredju je Toni, najstnik, ki upa, da bo v Neaplju raziskal svoje družinske korenine, saj naj bi od tam izvirala njegova babica in dedek. Njegovo iskanje bi lahko razumeli kot osrednjo pripovedno nit, ob kateri se prepletajo vprašanja spolnosti, ljubezni in vrstniških odnosov, pa tudi širše teme, kot so čustvena komunikacija med mladimi, problematika šolstva in negotovost pred začetkom študija. Drama raziskuje tako prijateljske kot romantične odnose med fanti in dekleti, pri čemer Tonijeva istospolna usmerjenost temo iskanja lastne identitete še dodatno razširi.
Pri raziskovanju odnosov in medsebojne komunikacije je La Gradiva sorodna drami Ples lisic (La danse des renards, 2025) belgijskega režiserja Valeryja Carnoyja, ki pa se bolj osredotoča na primerjavo izražanja čustev med moškimi in ženskami. Medtem ko Ples lisic odnose opazuje z razdalje, se pripoved filma La Gradiva pri odnosih bolj osredotoča na notranje doživljanje posameznikov. Zdi se, da so liki v filmu La Gradiva ujeti v svojih glavah: tako zelo zatopljeni v lastno doživljanje in zaskrbljeni glede tega, kako jih vidijo drugi, da pogosto spregledajo, kako njihove besede in dejanja vplivajo na okolico.
Gledalca vizualna podoba filma in njegova atmosfera povabita v notranji svet posameznih likov. Introspekcija se kaže v številnih bližnjih kadrih, saj režiserka dogajanja ne prikazuje le od daleč. Tako lahko opazimo najmanjši trzljaj obrazne mišice in, če malce romantiziramo, tudi spremembo v očeh. Presenetljivo je, da je bila za večino igralcev to prva večja filmska vloga – zasluge za to, da lahko že iz enega samega igralčevega pogleda veliko izvemo o počutju njegovega lika, gotovo pripadajo tudi režiserki. Takšno občutljivost lahko zaznamo tudi v dialogih. Ni velikih dramatičnih besed ali monologov, pogovori so realistični ali pa jih sploh ni. V nekaterih prizorih prisluhnemo tišini med dvema likoma, ki pove več kot besede. Atmosfera se razkriva skozi subtilne poglede in kretnje, kot so odmik glave, privzdig obrvi ali rahel nasmešek.
La Gradiva gledalca prav z vpogledom v notranje doživljanje likov čustveno vplete v dramo o odraščanju in mu omogoči, da se z njimi poistoveti. Prikazuje jih v intimnih trenutkih, ob katerih nam je morda nekoliko neprijetno, a gre hkrati za univerzalne mladostniške izkušnje. Od prve ljubezni, kajenja in zabav do strahu pred maturo in prihodnostjo, družbenih pritiskov ter nezavednega podrejanja njihovim zahtevam. Med glavnimi liki ni jasne delitve na protagoniste in antagoniste. Osebe niso idealizirane, temveč so večplastne in zrcalijo kompleksna čustva. Prikazane so tako njihove hibe in vrline kot tudi notranja protislovja. Gledalec se zato lažje poistoveti s posameznim likom, ga razume, z njim morda sočustvuje ali pa ga njegova dvoumnost postavi tudi pred moralno dilemo. Tudi zaključek ni preprost in enoznačen, temveč učinkuje skoraj meditativno.
Kaj je torej rdeča nit zgodbe? Morda bi bilo nepravično, če bi izpostavili le eno. La Gradiva nam sporoča, da je odraščanje precej bolj kompleksno, odnosi pa se prepletajo, nadgrajujejo in propadajo. Vplivajo drug na drugega, prepletene teme pa ustvarjajo nekakšno simbiozo, ki lahko vodi tudi v propad. V očeh odraslega se to morda zdi kot najstniško pretiravanje, a tudi za vsakim pretiravanjem se skriva tehten razlog. Realistična in čustvena drama nas popelje v svet mladih ter opominja, kako pomembno je ozaveščati in odprto govoriti o tabu temah. Prav to počne La Gradiva na eleganten in filmsko dovršen način, s premišljenimi dialogi in pristnimi igralskimi nastopi.
Uredila: Iva Katušin
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar