Skozi primer svoje družine – od babice, ki je raka preživela v tišini, do matere Brede, katere življenje so krojile prisilne odločitve in zamolčani splavi – režiserka razgrinja medgeneracijske rane. Osrednji motiv je lastna izkušnja z zdravstvenimi težavami (posledice hormonske kontracepcije in diagnoza raka dojke), ki avtorico postavi v vlogo objekta lastne preiskave.
S filmom avtorica posredno vzpostavi dialog z Audre Lorde, ki je umrla po 14-letnem boju z rakom dojke. Ob diagnozi je Lorde še bolj izostrila prepričanje, da je treba izrekati lastno resnico, ki je ključna za svobodo in preživetje, saj nas »tišina ne bo zaščitila«. Delo Dnevniki raka Audre Lorde je neposredno in iskreno, olupljeno tabujev soočanja z rakom, ki priča o globoki povezanosti s telesom in življenjski sili, ki vztraja kljub bolezni in bolečemu soočenju z lastno umrljivostjo.