zgodba
Skupina francoskih dijakov se s šolo odpravi na izlet v Neapelj in Pompeje. Ruševine pri učencih porodijo mnoga vprašanja. Vsak išče nekaj zase: pripadnost, bližino, identiteto. Toni pa ima še posebno misijo – najti ostanke dvorca, v katerem sta se zaljubila njegova stara starša, preden je silovit potres to ljubezen razdrl. Med razkrivanjem zakopane resnice postaja jasno, da nič ni črno-belo in da je najti sebe težja naloga, kot si je Toni zamislil. Ob podobah sončnega Neaplja in skrivnostnega sveta antike se razvije poetična zgodba o odraščanju, ljubezni in iskanju identitete.
Naj te film odpelje v labirint spominov, želja in neizrečenih vprašanj!
iz prve roke
»Naslov izhaja iz kratke zgodbe Wilhelma Jensena, ki opisuje arheologa, obsedenega z nizkim reliefom, ki prikazuje žensko, ki hodi (Gradiva, v latinščini). Predstavlja si jo kot Pompejko in sledi tej fantaziji vse do ruševin, pokopanih pod izbruhom Vezuva. Odkrila sem jo s Freudom, ki je to kratko zgodbo proučeval v okviru svojega dela o razlagi sanj. Zanj so Pompeji postali prostor, primeren za upodabljanje podzavesti. Torej je ta mitološka oseba vzbudila domišljijo, gibanje, in to gibanje prinaša nekaj, kar spominja na alegorijo usode. Všeč mi je bil ta skrivnostni latinski pridih; všeč mi je bilo, da ustvarja lep kontrast z realističnim tonom filma.«
»Zanimal me je /…/ trk med trenutnim ujetim utripom mladosti in večnostjo ruševin. Zdelo se mi je, da to obeta nekaj izjemnega z dramaturškega in estetskega vidika. /…/ Izziv je bil režirati dvajset mladih igralcev in igralk ter natančno poustvariti kolektivno dinamiko – na to smo se temeljito pripravljali, od pisanja scenarija in izbora igralcev do vaj. Da bi posneli film o odraščanju, smo morali upoštevati raznolikost pogledov znotraj skupine. /…/ Nisem več istih let kot liki v filmu. Zato sem morala opraviti raziskovalno delo in se pogovarjati z mladimi, da bi zagotovila natančno upodobitev. Želela sem si pravega realizma. Na primer, nikakor nisem želela imeti statistov. Vseh dvajset članov igralske zasedbe je bilo polnopravnih igralcev. To je bila pomembna zaveza pri produkciji, ki je omogočila oblikovanje prave sinergije.«
– Marine Atlan
vtisi mlade programske ekipe Kinotripa
»La Gradiva je film o nepričakovanem in nenavadnem obdobju življenja, ki te zadene kot ljubezen na prvi pogled.«
– Ava Reba, članica 11. generacije Kinotripa
»Film me je navdušil, ker je tako zelo resničen. Vse od pogovorov in besednjaka mladih do kompleksnosti in večplastnosti likov in njihovih odnosov. Že sam motiv šolskega izleta mi je zelo všeč, saj so ti razburljivi, prinesejo mladostno živahnost in brezbrižnost kot zelo globoko doživljanje dogajanja. Včasih pa tudi občutek izgubljenosti.«
– Maja Žunič, članica 11. generacije Kinotripa
»Pri sedemnajstih se počutiš ujet med otroštvom in odraslostjo. Zavedaš se vseh svetovnih problemov in krivic, a jih gledaš z velikimi in zmedenimi očmi otroka, ki ni čisto prepričan, zakaj se to sploh dogaja. Počutiš se nemočnega, ker lahko odrasli svet opazuješ le od zunaj. Liki v filmu se spopadajo z odraščanjem, kar mi je pomagalo razčistiti nekatere lastne dvome in skrbi. Seveda pa je zaradi prelepih posnetkov in večplastnih tem šel tudi na moj Letterboxd Top štiri.«
– Lana Gale, članica 11. generacije Kinotripa
kritike
»Ne le osvetljujoč portret mladosti, temveč močan film o zgodovini, sedanjosti in prihodnosti.«
– Chase Hutchinson, TheWrap
»Atlan odraščanja ne prikazuje kot izgubo nedolžnosti, temveč kot zavest, ki se pojavi nenadoma – vznemirljiva, ponižujoča in neobvladljiva.«
– Martin Tsai, The Film Stage
»Čudovit prvenec nekdanje direktorice fotografije, zdaj režiserke Marine Atlan o mladi ljubezni; izvrstno odigran in režiran. Opominja nas, kako izjemno nepošteno in navidezno prefinjeno je, da se posmehujemo čustvenim dramam naših najstniških let in trdimo, da bi svojim mlajšim jazom radi rekli, naj se sprostijo in imajo več smisla za humor. Pravzaprav nas bodo ti dolgo potlačeni trenutki evforije in ponižanja, tako nevarni in potencialno eksplozivni, vodili do konca življenja, pa če si bomo to priznali ali ne.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Najstniki, ki so v središču filma Marine Atlan, so na milost in nemilost osvobojeni tipičnih klišejev iz filmov o srednješolcih, v celoti izoblikovane osebnosti, zaradi česar je film res veličasten. /…/ Film te tako popolnoma prevzame, da čas neopazno mine, in ko se bliža svojemu melanholičnemu koncu, obsediš brez sape ter si želiš, da bi lahko s temi mladostniki preživel še več časa; upaš, da bo z njimi vse v redu, čeprav se zavedaš, da jih v življenju čaka še veliko preizkušenj in morda nobena ne bo tako usodna kot izguba ljubezni – ali pa njena ponovna najdba, če le premoreš dovolj potrpežljivosti. «
– Marya E. Gates, IndieWire