iz prve roke
»Óscar [Dancigers] se je navdušil nad idejo o filmu o revnih, na pol zapuščenih otrocih, ki živijo iz rok v usta (tudi meni so bili zelo všeč Čistilci čevljev Vittoria de Sice). Štiri ali pet mesecev sem, včasih s svojim scenografom, Kanadčanom Fitzgeraldom, včasih z Luisom Alcorizo, največkrat pa sam, hodil po ‘izgubljenih mestih’, improviziranih, zelo revnih predmestnih četrtih okrog Ciudada de Méxica. Nekoliko zamaskiran, oblečen v svoja najbolj ponošena oblačila sem opazoval, poslušal, postavljal vprašanja, navezoval stike. Nekatere stvari, ki sem jih videl, sem nespremenjene prenesel v film. Ko so Pozabljeni prišli v kinematografe, sem doživel številne žalitve; Ignacio Palacio je na primer zapisal, da je nesprejemljivo, ker sem v eno od lesenih barak postavil tri postelje iz brona. Ampak tako je bilo v resnici. V eni od lesenih barak sem zares videl takšne bronaste postelje. Nekateri pari so se odrekli vsemu, samo da bi jih po poroki lahko kupili. V scenarij sem želel vključiti nekaj zelo kratkih, nerazložljivih prizorov, ob katerih bi se gledalci vprašali: sem res videl, kar sem videl? V prizoru, kjer fantje sledijo slepcu po zapuščenem območju in gredo mimo velike nedograjene stavbe, sem na primer hotel na gradbeni oder postaviti orkester stotih glasbenikov, ki igra, ne da bi se ga slišalo. Óscar Dancigers, ki se je bal neuspeha filma, mi je to prepovedal.«
– Luis Buñuel, Moj zadnji vzdihljaj (Mon dernier soupir), 1982
kritike
»/…/ Buñuel zgradi film, ki se giblje natančno kot mehanizem, halucinacijsko kot sanje, neizprosno kot tiho napredovanje lave. Zgodba Pozabljenih – delinkventno otroštvo – je bila vzeta iz kazenskih arhivov. Liki v filmu so naši sodobniki, stari toliko kot naši otroci. Toda Pozabljeni so več kot zgolj realističen film. Sanje, želje, groza, delirij in naključje, nočna plat življenja, vse to igra svojo vlogo. In teža resničnosti, ki nam jo film prikazuje, je tako strašna, da se nazadnje zazdi nemogoča, neznosna. Tako pač je: resničnost je neznosna; in zato, ker je ne more prenesti, človek ubija in umira, ljubi in ustvarja.«
– Octavio Paz, 1951
»Pred nami je nedvomno najboljši film, kar smo si jih v Parizu lahko ogledali od pomladi, pa tudi ena izmed treh ali štirih pravih filmskih mojstrovin po vojni. /…/ Bilo bi narobe, če bi filmu očitali krutost, saj pri takšni stopnji pristnosti in nasilja ne gre za nič drugega kot zvestobo resnici. Resnici pesnika, ki je znal pogledati pod površje človeške bede. Njegova krutost je izraz ljubezni in sočutja.«
– André Bazin, Le Parisien libéré, 1951
»Med dvajsetimi filmi, ki jih je Buñuel posnel v Mehiki med letoma 1946 in 1965, se prav Pozabljeni /…/ najbolj približajo socialnemu realizmu. To je zelo verjetno razlog, zakaj se je režiser po dveh desetletjih odsotnosti znova znašel v središču mednarodne pozornosti – v tistem času je bil v modi ‘neorealizem’, sociološka teža Pozabljenih in njihova na prvi pogled svobodna zgradba pa sta ustvarili iluzijo, da je Buñuel končno ujel trend. Vendar se danes zdi, da film Pozabljeni ni toliko sorodnik Čistilcev čevljev (Sciuscià, 1946) Vittoria de Sice kot (boljši) predhodnik Peklenske pomaranče (A Clockwork Orange, 1971). /…/ Med Buñuelovimi zgodnjimi filmi iz tridesetih let, ki so mu prinesli slavo (Andaluzijski pes / Un chien andalou, 1928; Zlata doba / L’âge d’or, 1930; dokumentarec Zemlja brez kruha / Las Hurdes: Tierra sin pan, 1932), ter Pozabljenimi je jasna kontinuiteta. Ta se ne kaže le v ponavljanju Buñuelovih osebnih obsesij in fetišev – pohabljencev, stopal, mleka, razlitega po golih stegnih, piščancev –, ampak tudi v zavračanju vseh moralnih, etičnih in sentimentalnih filtrov, ki jih običajno uporabljajo srednjerazredni umetniki, ko se lotevajo bede delavskega razreda. Film ne obsoja niti ‘problematičnih’ otrok in njihovih nemočnih staršev niti socialnih delavcev in policistov, ki se morajo z njimi ukvarjati. Vsi liki so kompleksni, zmotljivi in zbegani. Nič se ne bo izboljšalo, namiguje film, dokler družba ne bo jasneje videla same sebe in temu ustrezno premislila svojih dejanj.«
– Tony Rayns, Film: The Critics’ Choice
»Ko ta film enkrat vidiš, ga nikoli več ne moreš pozabiti.«
– J. Hoberman, The Village Voice