zgodba
Óscarju Restrepu ljubezen do poezije ni prinesla slave. »Večni sanjač«, kot se opiše sam, je z leti povsem podlegel klišeju prekletega pesnika – ali kot se izrazi njegov uspešnejši kolega: spremenil se je v pesem, in to še precej žalostno. Ko spozna Yurlady, nadarjeno najstnico iz revnega okolja, in ji začne pomagati pri razvijanju pesniškega potenciala, v Óscarjevo življenje posije žarek svetlobe. Toda njegovo vztrajanje, da dekle vpelje v muhasti svet pesnikov, morda ni najboljša ideja …
iz prve roke
»Začelo se je z zelo osebnim vprašanjem: kaj če mi kot umetniku ne bo uspelo? V Kolumbiji je izredno težko snemati filme in po svojem prvem celovečercu sem resno razmišljal, da bi odnehal. Predstavljal sem si samega sebe, kako si pri petdesetih služim kruh kot učitelj (kar je pravzaprav še vedno moj glavni vir dohodka) in živim od idealiziranih spominov na svoje nekdanje umetniško življenje. /…/ Pesnik je tako nastal iz nekakšne izčrpanosti zaradi mehanizmov umetnosti ter želje, da bi ustvaril nekaj svobodnega, surovega, s skoraj punkovskim duhom. To je bil način, kako se znova povezati s tistim, kar mi je film pomenil nekoč. A namesto da bi samega sebe upodobil kot režiserja, sem izbral lik pesnika, saj je biti pesnik celo še bolj utopično. /…/ Poezija ima v sebi nekaj anahronističnega, zdi se, kot da pripada preteklosti – in ta vidik me je pritegnil. Branja poezije na primer delujejo skoraj brezčasno, daleč so od ideje o umetnosti kot nečem uporabnem ali tržno privlačnem. Svet pesnikov je poln protislovij in zelo specifičnega humorja, ki sem ga želel raziskati skozi mračno komedijo. /…/
Umetnost imamo pogosto za nekaj vzvišenega, a je vedno tudi del industrije, celo kadar je neodvisna. Pri filmu imamo na primer trg, ki določa, kaj naj bi ljudje gledali: določeni vzorci se ponavljajo, zlasti v latinskoameriški kinematografiji. Kot umetnik se moraš odločiti, ali boš ugodil tem zunanjim zahtevam ali pa se boš vprašal, kaj te zares navdihuje. Želel sem se vrniti k nečemu bolj čistemu: k surovi, instinktivni, manj mehanični obliki umetnosti. Tako sem prišel do poezije. Ni šlo za strateško odločitev, ampak intuitivno. /…/
Umetnost, še zlasti pa film, pogosto deluje v skladu z logiko, pri kateri ustvarjalec, ki je v privilegiranem položaju, nekoga ‘drugega’, manj privilegirani lik, spremeni v surovino za svoje delo. Kar sproži nelagodno vprašanje: kako prikazati ‘drugega’, ne da bi ga prikrajšali za njegovo pravo bistvo? To sem skušal raziskati skozi odnos med Óscarjem in Yurlady. Yurlady ni niti idealiziran lik niti velik literarni genij; piše preprosto zato, ker ji je v veselje, ker to potrebuje. Óscar pa je po drugi strani izčrpan, razočaran. Med seboj se dopolnjujeta. Dekle uteleša čistejšo, svobodnejšo obliko umetnosti, manj onesnaženo s trgom ali potrebo po potrditvi, to pa Óscarja prisili, da se sooči s tistim, kar je izgubil. Gre za nekakšno medsebojno odrešitev, vendar ne v romantičnem smislu, ampak bolj kot priložnost, da se znova povežeta s stvarmi, ki so zares pomembne.«
– Simón Mesa Soto
kritike
»Noro zabaven in boleč film hkrati z izjemno igralsko zasedbo. Film z enim najboljših koncev.«
– Damjan Kozole, Najboljši filmi leta 2025, Ekran
»Film se začne kot absurdističen, namerno nelagoden portret strtih ambicij in nezdravljenih nevroz samovoljnega pesnika, a se kmalu elegantno in nepričakovano razvije v jedko kritiko celotne industrije. V luči literarne scene, katere varuhi se zgolj bežno zanimajo za umetnost, se začne Óscarjevo ekscentrično vedenje kmalu vse manj zdeti kot patološka samouničevalnost in vse bolj kot upravičen upor. /…/ Ta trpki razmislek o vlogi umetnosti v človekovem življenju in mestu umetnika v izkoriščevalski družbi razkrije režiserjevo najbolj zrelo in razmišljujočo, pa tudi najbolj zabavno plat. In to – kot film na zelo smešen način pokaže – sploh ni protislovje.«
– Elena Lazic, Notebook
»Film tako lepo jezdi na valu sočutja do obstrancev, ker njegova protislovja živijo v samem srcu Ríosove tuleče, usmiljenja vredne razvaline lika; ta je včasih videti, kot bi ga narisal cinični animator, dokončal pa sočutni kolorist. Dejstvo, da nismo nikoli povsem prepričani, ali bo Óscar v določenem prizoru odrasel človek ali otrok, ustvari čudovito zabavno napetost. Gre za eno najboljših igralskih predstav preteklega leta, in če Ríos ne bo nikoli več igral, bo njegov nastop v Pesniku ostal enkraten dogodek za filmske anale, perfektno utelešen v čudnem, prisiljenem, solznem Óscarjevem polnasmešku, ki zaključi ta izjemni film kot nekakšen madež črnila na strastno načečkanem prvem osnutku.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Pesnik /…/ je huronsko smešna zgodba o človeku, ki se trudi živeti ustvarjalno življenje in hkrati preživeti, a mu vsi poskusi klavrno spodletijo. Ton filma prehaja od absurdističnega prek resnega do satiričnega – in spet nazaj. Ta čudna mešanica ne bi smela delovati, toda Soto več kot uspešno združi različne tone. Zaradi dejstva, da mu uspe biti hkrati smešen in ganljiv, je Pesnik še toliko večji dosežek.«
– Murtada Elfadl, Variety
»Pesnik je v svojem bistvu univerzalen razmislek o svetu umetnosti, saj govori o protislovjih, ki so neločljivo povezana z ustvarjalnostjo na splošno, na vseh koncih sveta – finančnih bitkah, ki spremljajo umetniška prizadevanja.«
– Namrata Joshi, The New Indian Express