zgodba
Totone je brezskrben najstnik, ki odrašča na francoskem podeželju. Bolj kot delo na kmetiji mu je pomembno druženje, dirkanje s predelanimi starimi avti, popivanje in zabave na veselici in v lokalnem disku. Ne opazi, da postaja podoben svojemu očetu, mlekarju in šarmantnemu pijancu. Nenadoma pa oče umre in Totone mora poskrbeti za sedemletno sestrico Claire ter zaslužiti za preživetje. Ko odkrije tekmovanje v izdelavi sira comté z visoko denarno nagrado, se loti posla. Umije stare, zapuščene očetove lonce, brska po spominu in po spletu za navodili. Pomagata mu prijatelja, mleko pa ukradejo kar na bližnji kmetiji, ki jo upravlja mlada Marie-Lise. V trenutku, ko se Totone in dekle poljubita, pa se stvari zapletejo.
kritike
»Film Sveta krava! bi težko umestili le v en žanr, saj je daleč od lahkotne komedije o prigodah mladostnikov na francoskem podeželju, pa tudi od resne drame o njihovem odraščanju – ponuja preplet kompleksnih okoliščin, v katerih se znajdejo najstniki, ki nenadoma zaživijo na kmetiji brez pomoči odraslih, njihov boj za obstanek v zahtevni industriji pridelave sira, pa tudi hudomušen vstop v svet spolne dozorelosti in pridobivanja socialnih statusov./…/ Pohvaliti velja spontano igro nekoliko plahega rdečeličneža in suverene rdečelaske, ki poskrbita tudi za zabaven konec filma. Ta nam da vedeti, da bolj kot tekmovalnost štejejo duhovitost, pomoč v težavah in iskreno prijateljstvo.«
– Miša Gams, Gremo v kino
»Tridesetletna režiserka je tako svoj uspeh podobno kot mnogi nizkoproračunski prvenci dosegla prav s tem, da je gradivo črpala iz okolja, v katerem je odraščala, s tem pa je svetu na doživet način predstavila čare in specifike svoje regije. Življenjske dileme, s katerimi se sooča protagonist, se pravzaprav ponujajo že skorajda kot dokumentarističen portret mladih na francoskem podeželju. Prav ta dotik ruralnega okolja pa filmu Sveta krava prinese unikaten pečat v gosto naseljenem žanru mladinskih filmov o odraščanju. /…/ Dotik ruralnega okolja filmu prinese unikaten pečat.«
– Matic Majcen, Večer
»Odraščanje ni več dialog s tradicijo, patriarhalno moškostjo in stvarmi, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, temveč boj za preživetje, v katerem erekcija ni več nič samoumevnega. Ne, ni »nekaj« v hrani, temveč »nekaj« v družbi. Odraščanje je pač tudi spoznavanje družbe, recimo ženskega opolnomočenja – in iredentistične suverenosti ženskega užitka. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
