Viba je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja slovenske filme prodajala s seksom – Maškarado, Ljubezen na odoru, Ko pride lev, Strah, Pomladni veter, Vdovstvo Karoline Žašler in Krč. Šele ob koncu sedemdesetih pa ji je kapnilo, da bi jih lahko prodajala tudi z otroki – z mladinsko tematiko. In tako smo dobili filme Sreča na vrvici, To so gadi in Ko zorijo jagode. Vsi trije so postali veliki hiti. Tako veliki kot Vdovstvo in Krč.
Obrat je bil predvidljiv, saj so se slovenski mladinski filmi v Sloveniji vedno dobro prodajali. Ker so družinska zabava, pač vstopnice kupi kompletna družina. Tako nastane vrsta in množica. Hollywood ve to najbolje. Toda ironično: če odštejete Štigličeve Pastirce, ki so leta 1973 izgledali kot slovenska verzija Golding-Brookovega Gospodarja muh (otroci se začnejo v svojem otroškem svetu nenadoma obnašati tako sadistično in tako maščevalno kot odrasli), potem ni od Galetovih Kekčevih ukan, posnetih leta 1968, pa vse tja do Sreče na vrvici, posnete leta 1977, nastal niti en slovenski mladinski film.
Ranflov film Ko zorijo jagode je bil nekaj posebnega – ker je mladinski film seksualiziral. Jagode so bile načeloma mladinski, dekafeinizirani rimejk Hladnikovega filma Ko pride lev, zavoljo tistega famoznega – in tako kontroverznega, danes nepredstavljivega – »masažnega«, bilitisovskega, david-hamiltonovskega tuširanja petnajstletne Jagode (Irena Kranjc), fenice Jimija Hendrixa, Jacka Nicholsona, Walta Whitmana, Ladka Korošca in Metoda Pevca, pa so izgledale kot anticipacija De Palmovega filma Oblečena za umor, v katerem se je pod tušem – famozno, tudi kontroverzno – »masirala« Angie Dickinson.
A to je bil čas emancipacije: v Sreči na vrvici družino vodi samska Lidija Kozlovič, v Gadih se podeželanska Milada Kalezić, ki se priseli k mestni družini Štebe, prelevi v šoferko mestnega avtobusa, kar pomeni, da začne »šofirati« Slovenijo, v Jagodah pa velike slovenske socialne probleme rešuje Jagoda.