zgodba
Španija leta 1940, kmalu po koncu državljanske vojne. Šestletna Ana in njena starejša sestra Isabel živita v veliki hiši na kastiljskem podeželju. Njun oče se večino časa ukvarja s preučevanjem čebel, njuna veliko mlajša mati, osamljena zaradi odročnosti kraja in odtujenega moža, pa dneve preživlja med sanjarjenjem o oddaljenem ljubimcu. Ko nekega dne v vas prispe potujoči kino s projekcijo Frankensteina, Ano film povsem prevzame …
iz prve roke
»To ni pripovedni film, ampak bolj delo z lirično in glasbeno zgradbo, katerega podobe pričarajo mitsko izkušnjo. /…/ Mislim, da imajo vsi moji filmi skupno značilnost: opisujejo pot odkrivanja, duhovno popotovanje. Na začetku imamo lik, ki začne nekaj odkrivati, na koncu potovanja pa je ta lik nekaj spoznal.«
– Víctor Erice
kritike
»Víctor Erice je debitiral s prelepim Duhom panja ob zatonu frankistične Španije v letu 1973. Kakor da je film takrat padel z neba; tisti, ki smo ga imeli priliko videti na filmskih festivalih, smo zaslutili, da gre za delo samosvojega in tenkočutnega avtorja.«
– Jože Dolmark, Kinotečnik
»Gre za enega najlepših in najbolj osupljivih filmov, kar jih je bilo v kakšnih petindvajsetih letih posnetih v Španiji ali kjerkoli drugje. /…/ Ko si ga enkrat ogledaš, njegovih podob in zvokov nikoli več ne pozabiš.«
– Derek Malcolm, The Guardian
»Ericejev film prinaša uničujoč portret žalujoče dežele, ki državljanske vojne nikoli niti ne omeni. Film o kinu, o pošastih, ki jih ustvarjamo, ter o moči filmske umetnosti, da animira in vznemirja.«
– Maria Delgado, Najboljši filmi vseh časov, Sight and Sound
»Ta film sem si najbrž ogledal večkrat kot katerega koli drugega. Néstor Almendros me je nanj opozoril, ko sem iskal direktorja fotografije za film Iguana. Priporočil mi je Luisa Cuadradosa, vendar sem kmalu ugotovil, da je umrl zaradi možganskega tumorja in da je Duha panja posnel 95-odstotno slep. Asistent mu je opisal scenografijo, nato pa mu je Cuadrados povedal, kam naj postavi luči in kakšna naj bo jakost vsake posebej. Gre za enega največjih poklonov filmu, kar jih je bilo kdaj posnetih, hkrati pa za pretresljivo študijo travmatičnega trenutka v otroštvu vsakega od nas, ko odkrijemo resničnost smrti.«
– Najboljših deset po izboru Monteja Hellmana, Criterion
»Duh panja je tako zelo ganljiv, ker vsak gledalec ob njem podoživi ne le svoj prvi obisk kina, temveč tudi svoje otroštvo.«
– Samuel Douhaire, Télérama
»Ena najlepših meditacij o čudni in čudoviti naravi otroštva in filma.«
– Rielle Navitski, Najboljši filmi vseh časov, Sight and Sound
»To je skrivnosten, nepozaben film, ki se dotika številnih področij, a se ne pusti ukalupiti v en sam žanr ali namen.«
– Adrian Martin
»Gre za enega od dveh ali treh najbolj presunljivih filmov o otroštvu, kar jih je bilo kdaj posnetih /…/. Njegova sposobnost, da gane in osupne, se razkrije na zelo izvirne in čarobne načine.«
– Richard Eder, The New York Times
»[Duh panja in Noč lovca] – vrhunska filma o otroštvu in grozi. Žalostinki o izgubljenih svetovih in nedolžnih posameznikih, ujetih vanje; sublimni pravljici o obupu, ki svet odraslih prikazujeta kot okolje, strupeno za otroke. Zaklade, ki se skrivajo v srcih otrok, je treba varovati pred pokvarjenostjo sveta odraslih, polnega gotovosti in arogance. Oba filma sta tako zelo čudovita in tako zelo temačna – ob njiju se kar zjočem od spoštovanja.«
– Najboljših deset po izboru Guillerma del Tora, Criterion
»Vznemirljivo razpoloženjsko delo, ki ne potrebuje zapleta, ampak uroči z zapletenimi vzorci zvoka in slike.«
– Tony Rayns, Time Out
»Podobe otroške domišljije s političnim odmevom in poetičnim nadihom. Obraz Ane Torrent je obraz dobe, ki jo preganja njen lastni Frankenstein.«
– José Arroyo, Najboljši filmi vseh časov, Sight and Sound
»Film se razvija kot budne sanje, zabrisane in vročične, prežete z osebnimi spomini in zgodovinsko prtljago naroda.«
– Guy Lodge, Najboljši filmi vseh časov, Sight and Sound
»Ana Torrent uprizori morda najboljši otroški nastop vseh časov.«
– Andrew Sarris, The Observer