Mlada, zagnana pedagoginja Anamarija dobi novo službo na osnovni šoli, ki se kmalu izkaže za prostor, prepleten s kočljivimi odnosi, igrami moči in občutljivimi egi. Sprva se v ravnateljičine igre poskuša ne vpletati in se osredotoča le na otroke. A bolj ko spoznava sistem, bolj začenja razumeti, da bo morala za golo preživetje opustiti svoja načela in začeti v zbornici tudi sama igrati svojo igro. Večplastna študija institucije, ki izobražuje prihodnje generacije odraslih.
»Najbolj zahteven, a tudi najpomembnejši del zgodbe je bil doseči sočustvovanje z vsemi v tisti sobi. Klavstrofobična je, vendar razumeš, zakaj se nekdo boji staršev ali izraža sočutje do nekega blazneža, s katerim vsak dan sodeluje. Obenem razumeš tudi starše, svetovalko in ravnateljico. Vsi se motijo in imajo prav obenem. Tesnoba obstaja, vendar nihče ni slab človek. Vsi imajo svoje razloge, zakaj nočejo izzvati prepira. Anamarija enemu od učencev ne more pomagati prav zato, ker si je ustvarila preveč sovražnikov. Da bi lahko opravljal svoje delo, se moraš razumeti z drugimi.«
– Sonja Tarokić