Francois se z drugimi učitelji pripravlja na novo šolsko leto na srednji šoli v eni revnejših pariških sosesk. Svojemu poklicu je predan in si prizadeva ponuriti učencem najboljšo mogočo izobrazbo. Zaradi raznovrstnosti kultur in pogledov na svet v učilnicah pogosto nastajajo trenja, ki slikajo mikrokozmos sodobne Francije. Francoisov način učenja je na preizkušnji, ko učenci začnejo kljubovati njegovim metodam. Šolski razred je za učitelja pogosto podoben vojnemu območju, saj nikdar natančno ne ve, kdaj bo “stopil na mino”. Kako preživeti v tem pisano sestavljenem razredu, v katerem so zbrani francoski najstniki in pisana paleta kultur; afriških, arabskih, kitajskih itd.? Učiteljeva služba je iskanje kompromisov in ravnovesja ob kopici potrpežljivosti, vztrajnosti, psihologije in seveda znanja. Ali kot je o sporih med ućitelji in učenci precej zgovorno dejal režiser Laurent Cantet: “Pogosto pomembnost ali moč stališča ne veljata kaj dosti in je vse kar šteje, imeti zadnjo besedo. To je igra, v kateri so najstniki prvaki, neke vrste retorika brez konca in izhoda, v katero se velikokrat pustijo zvabiti tudi učitelji. Predvsem pa so pogosta napačna razumevanja, ki pripeljejo do tega, da nihče več nikogar ne razume ali razume samo še pol povedanega.”
Študija socialne dinamike v šolski učilnici, posneta po avtobiografskem romanu, v kateri namesto izučenih igralcev nastopijo resnični pariški srednješolci, je bila leta 2008 zmagovalka Cannesa.
