Danes je blagajna odprta od 17:00 do 20:00 (za danes zaprto).
Na sporedu od 17. avgusta 2017.

Frantz Frantz

François Ozon / Francija / Nemčija / 2016 / 113 min / francoščina, nemščina /

Projekcije filma

nedelja, 21. 01. 2018 / 19:00 / Dvorana

Za zamudnike

François Ozon (Nova prijateljica, Gospodinja) je v svobodni priredbi filma Ernsta Lubitscha posnel pretanjeno zgodbo o žalovanju, ljubezni, spominu in spravi, ki pokaže, da je ločnica med lažjo in resnico vse prej kot črno-bela.

režija François Ozon, scenarij François Ozon (svobodna priredba filma Broken Lullaby Ernsta Lubitscha), fotografija Pascal Marti, montaža Laure Gardette, produkcija Eric Altmayer, Nicolas Altmayer, igrajo Pierre Niney, Paula Beer, Ernst Stötzner, Marie Gruber, Johann Von Bülow, Anton Von Lucke, Cyrielle, Alice De Lencquesaing, distribucija v Sloveniji FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Nagrada Marcella Mastroiannija za najboljšo mlado igralko (Paula Beer) – Benetke. Toronto. Sundance. San Sebastián. Stockholm. London. Busan. Hongkong. Telluride. Palm Springs. Nagrada cezar Francoske filmske akademije za najboljšo fotografijo.

IMDb Uradna stran

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

Fotografije

zgodba
V malem nemškem mestecu, nemudoma po koncu prve svetovne vojne, mlada ženska ob grobu vsak dan objokuje smrt zaročenca, ki je padel v Franciji. Nekega dne njeno tiho žalovanje zmoti prihod neznanca, ki polaga cvetje na Frantzev grob. Izkaže se, da je mož Francoz. Mladeniča sta se pred vojno spoznala v Parizu ter v skupni ljubezni do glasbe in slikarstva postala tesna prijatelja. Tako vsaj pravi skrivnostni Adrien.

François Ozon (Nova prijateljica, Gospodinja) je v svobodni priredbi filma Ernsta Lubitscha posnel pretanjeno zgodbo o žalovanju, ljubezni, spominu in spravi, ki pokaže, da je ločnica med lažjo in resnico vse prej kot črno-bela.

iz prve roke
»V času, obsedenem z resnico in transparentnostjo, sem hotel posneti film o lažeh. Kot študent in občudovalec Érica Rohmerja sem v lažeh vselej videl razburljivo snov za pripovedovanje zgodb in ustvarjanje filmov. Tako sem tuhtal in premleval, ko mi je prijatelj povedal za neko dramo, ki jo je takoj po prvi svetovni vojni napisal Maurice Rostand. Med raziskovanjem sem spoznal, da je filmsko priredbo že leta 1932 posnel Ernst Lubitsch, v filmu z naslovom Broken Lullaby. Moja prva reakcija je bila, da idejo zavržem. Le kako naj bi nadkrilil Lubitscha?! A ko sem videl njegov film, mi je dal nov zagon. Tako kot gledališka igra je tudi Lubitschev film posnet iz perspektive mladega Francoza, jaz pa sem hotel zavzeti gledišče mlade ženske, ki tako kot gledalec ne ve, zakaj Francoz žaluje ob grobu njenega zaročenca. V drami in Lubitschevem filmu spoznamo njegovo skrivnost že na samem začetku, po dolgem prizoru spovedi. Mene pa je bolj kot občutek krivde zanimala laž. Lubitschev film je čudovit in sijajno ga je gledati skozi prizmo pacifističnega, idealističnega konteksta povojnega obdobja. V film sem vključil številne njegove prizore. Gre za Lubitschev najmanj poznan film in edino režiserjevo dramo, ki pa je pri gledalcih doživela polom. Njegova režija je kot vselej občudovanja vredna in skrajno inventivna. Toda to je film ameriškega režiserja nemškega porekla, ki ni vedel, da za obzorjem že preti druga svetovna vojna. Posnel je optimističen film o spravi. Prva svetovna vojna je bila tako huda morija, da so številni politiki in umetniki v Franciji in Nemčiji glasno pozivali k pacifizmu: ‘Nikoli več!’ Kot Francoz, ki ni osebno izkusil nobene teh vojn, pa sem k snovi seveda pristopil drugače.«
– François Ozon, režiser in scenarist

portret avtorja
François Ozon (1967, Pariz) je diplomiral iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo pogosto. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki mu niso tuje občutljive tematike, npr. incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali njegovo tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000), muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovit in dramatičen eksces magičnega realizma Ricky (2009), bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010), diabolično komedijo o čarih in skušnjavah pripovedovanja zgodb V hiši (Dans la maison, 2012), telesno in čustveno študijo adolescence Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013) ter nazadnje svobodno priredbo kratke zgodbe britanske kraljice kriminalk Ruth Rendell Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014). Ozonov najnovejši film L’amant double (2017) je doživel premiero v tekmovalnem programu letošnjega festivala v Cannesu.

kritike
»Čeprav prinaša drama v luči Ozonove režije marsikaj novega – posneta je povečini v nemščini in črno-beli 35-milimetrski fotografiji –, spet izkazuje režiserjevo žilico za pretvarjanje tematsko kompleksne snovi v izjemno dostopen material, tako kot v nedavnih uspešnicah Nova prijateljica in V hiši. Nadaljuje tudi z režiserjevo dolgo tradicijo kompleksnih ženskih likov in preiskuje vrsto Ozonovih najljubših tematik, kot sta žalovanje in uteha, ki jo lahko v času krize nudi fikcija in/ali umetnost. In igralci so kot vedno v vrhunski formi. /…/ Način, na katerega Ozon znova uporablja zrcalne podobe, da bi razgalil podobnosti med Francozi in Nemci tik po vojni, in način, na katerega postaneta zrcalni podobi morda tudi Fanny in Anna, dajeta zopet slutiti, da je na delu mojstrski pripovedovalec zgodb. /…/ Eden največjih užitkov filma pa je v tem, da Ozon ne ubere tiste poti, ki bi jo poznavalci njegove filmografije najbolj pričakovali. Njegova zgodba je bolj subtilna in se spušča globlje, medtem ko ves čas preiskuje, kako se človek spoprijema s političnimi in osebnimi dilemami znotraj določenega moralnega okvira in kako je tudi ta okvir odprt za interpretacijo. Ko bi le bile vse laži tako očarljive.«
– Boyd Van Hoeij, The Hollywood Reporter

»Nenavadna kostumska drama velikega francoskega režiserja Françoisa Ozona je redek biser. /…/ Frantz se prične kor rimejk filma Broken Lullaby, ki ga je leta 1932 posnel Ernst Lubitsch, maestro, v čigar delo bi se drznil vmešati le norec. In tu imamo Ozona, ki naredi prav to: drugo polovico filma popelje v povsem drugačno smer, s čimer bo zagotovo raztogotil puriste. Ozon je kot nekakšen ustvarjalni vrvohodec. In le kdo bi se temu lahko uprl? Moj nasvet je: ne upirajte se. Film ima svoje kaprice in paleta vmes preskoči iz črno-bele v barvno. Toda Ozon se tu loteva nacionalizma, meja in sovraštva do drugega na način, ki je tako aktualen kot Trump. /…/ V tem, kako kulturni superiornosti in ksenofobiji zoperstavi zdravilno moč umetnosti in odpuščanja, je Frantz odločno film svojega časa … in našega.«
– Peter Travers, Rolling Stone

»Vsestransko nadarjeni francoski scenarist in režiser François Ozon se v doslednem presenečanju občinstva lahko kosa s katerimkoli sodobnim auteurjem. In vendar predstavlja netipično otožna drama Frantz precejšen odklon za režiserja, ki slovi po nagnjenosti k vragolijam. Črno-bela kostumska drama v francoščini in nemščini je bržkone eden Ozonovih najbolj konvencionalnih filmov – tako v dramskem kot v seksualnem smislu –, a njegova kompleksna senzibiliteta in izostren ironični čut sta še kako prisotna v tem zrelem delu, ki preseže žanrski pastiš, da bi ponudilo intelektualno stimulacijo in čustveno zadoščenje. /…/ Paula Beer je magnetična v vlogi ženske, ki hkrati preboleva izgubo in zre v prihodnost: njena Anna postaja skozi film vse močnejši in kompleksnejši lik, in njena pretanjena igra, pogosto tako zadržana, da je že kar enigmatična, na koncu doseže tiste vrste čustveno težo, ki pritiče junakinjam Maxa Ophülsa (še enega mojstra, čigar vpliv na Ozona je očiten).«
– Jonathan Romney, Screen Daily

»Ozon pogosto najbolj blesti, ko upodablja ženske, in v Pauli Beer, ki je vdahnila nadvse prepričljivo življenje njegovi protagonistki, je odkril sijajen talent. V vlogi Anne je naravnost osupljiva.«
– Nigel M Smith, The Guardian

»Frantz je sicer posnet po stari, ekstremni, infarktni holivudski – Lubitchevi – melodrami Broken Lullaby (1932), a deluje kot kritika naše dobe, v kateri so nepozabni mrtvi, medtem ko živi na mrtve le spominjajo. Ko se je to zgodilo leta 1919, se je začel uvod v II. svetovno vojno, navsezadnje, ko se živim zazdi, da so le še sence mrtvih, da mrtvi od njih terjajo brezmejno pozornost (Ne pozabite nas!), da so bolj živi in sprejemljivejši od njih in da se lahko sami prerodijo le v mrtvih, jih od nacionalizma, ki jih bo dokončno prelevil v trupla, loči le še korak, da ne rečem Beli trak.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Toda laž in resnica se pri Ozonu dopolnjujeta na globlji način: ne moremo ju preprosto ločiti, saj se nenehno zrcalita in v večkrat zasukani pripovedi poigravata z védenjem in pričakovanji gledalca. Ozon pričakovanja gledalca ruši in znova sestavlja, zato bodo ob ogledu Frantza še posebno uživali vsi tisti, ki z veseljem iščejo interpretativni ključ do razumevanja filma.«
– Urban Tarman, RA ARS

Projekcije filma

nedelja, 21. 01. 2018 / 19:00 / Dvorana

Za zamudnike

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Dodatna projekcija

Ivan Ivan

Janez Burger

torek, 12. 12. 2017 / 16:30 / Dvorana

Ivan je napeta psihološka drama o sprejemanju napačnih odločitev. Zgodba o ženski, ki najde svojo identiteto v svetu, narejenem po meri moških. Veliki zmagovalec letošnjega Festivala slovenskega filma.

Dodatna projekcija

Ubijanje svetega jelena The Killing of a Sacred Deer

Yorgos Lanthimos

torek, 12. 12. 2017 / 18:30 / Dvorana

Colin Farrell in Nicole Kidman v filmu Yorghosa Lanthimosa, mešanici grške tragedije, eksistencialne grozljivke in hitchcockovske psihodrame. Nagrada za najboljši scenarij v Cannesu.

Človek delfin Dolphin Man

Lefteris Charitos

torek, 12. 12. 2017 / 19:00 / Mala dvorana

Dokumentarec o življenju in zapuščini Jacquesa Mayola, pionirja prostega potapljanja, ki je navdihnil kultni film Velika modrina.