V samotnem in idiličnem gozdu lovec naleti na improvizirano zatočišče, nekakšen šotor, sestavljen iz plastičnih plaht. V njem odkrije mumificirano truplo. Lovcu sprva ni povsem jasno, kaj se je tu zgodilo, a nato v zatočišču naleti na knjižnico, nekakšen dnevnik, iz katerega razbere, da je moški storil samomor. Še več, moški v njem z neverjetno, skoraj srhljivo natančnostjo popiše, kako se je stradal do smrti. Kdo je ta človek? Zakaj je izbral tak način za končanje svojega življenja? Na podlagi tega resničnega dogodka in novele Šimade Masahika je Liechti ustvaril delo, ki čutno obuja zadnje dni tega skrivnostnega moža.
»Zvok žuželk – Zapiski mumificiranega trupla ni filmska priredba literature, ampak prej filmsko približevanje literarnemu besedilu. Neznančev dramatični monolog se ne naslavlja na nikogar. Ni ne deskriptiven ne retrospektiven, pač pa se nanaša le na konkretni trenutek. V njem ni ne tožbe, ne samopomilovanja, ne sentimentalnosti. Nasprotno, na trenutke iz njega vznikne sublimna samoironija.«
(Peter Liechti)