Žalost Ku bei

Če ste videli Zafranovićevo Okupacijo v 26 slikah (1978), potem se gotovo spomnite prizora na avtobusu, v katerem se odvrti ustaški pokol. Ustaši res grizlijevsko pobijajo »potnike« – nekemu moškemu v glavo zabijejo žebelj. Če hočete videti reimaginacijo tega pokola, si poglejte Jabbazovo Žalost, izredno kinetični, lucidni, halucinantni, konsistentno brutalni splatter. V metroju stoji mladenič s sončnimi očali – po licih se mu ulijejo solze, potem pa se v njegovih rokah prikaže nož, s katerim začne klati potnike, ki le kričijo in strmijo. Ne morejo verjeti, da se dogaja, kar se dogaja. Mladenič – ves divji in blazen – jih kolje drugega za drugim. Vztrajno, serijsko, na odprti sceni. Ne more se obvladati. Ne more izklopiti svojega orgiastičnega hedonizma, še manj svojega notranjega nihilista. Na koncu zakolje ves metro.
To, da si le potnik, le statist, le naključni mimoidoči, te ne reši več. Svet napadajo katastrofe, ki zadevajo vse. Nihče ni več varen. Mladeniča je sprožil virus, ki sproži tudi številne druge, tako da se Tajvan prelevi v pandemijski ground zero. Telesa mutirajo. Iz njih se cedi drobovje. Ljudje postajajo stekli, krvoločni, sadistični, grizlijevski, predatorski. Od zlorab se jim meša, zato jočejo, ker pa njihovega joka, njihovega ječanja nihče ne sliši, se jim stemni in začnejo pobijati. Politiki itak trdijo, da gre le za potegavščino. In to počnejo brez občutka krivde – kot stekle pošasti.
– Marcel Štefančič, jr.