Zlati leopard letošnjega filmskega festivala v Locarnu. Bolečine polna življenjska zgodba 55-letne igralke z Zelenortskih otokov, umišljeno podana skozi njeno lastno igralsko stvaritev, je posneta v zavetju noči in navdihnjena s Caravaggiovimi podobami.
Igralka Vitalina Varela prispe v Lizbono, da bi se poslovila od svojega moža, ki je pred petindvajsetimi leti v želji po boljšem življenju zapustil Zelenortske otoke. Žal prepozno, saj je bil pokopan tri dni pred njenim prihodom. To spoznanje jo navda z bolečino in obupom, ki grozita z zlomom njenega telesa. A Vitalina ne kloni. Kljub občutkom, ki jo prežemajo, zbira sledove življenja človeka, ki ga skorajda ni več poznala, in se spominja njunih skupnih projektov, ki se nikoli ne bodo uresničili.
»Obstaja veliko sledi preteklosti, ki pripadajo samo prebivalcem Zelenortskih otokov, Vitalini ali Venturi, na splošno tej skupnosti. Govorim o ljudeh, ki danes živijo v pozabi, na mračnem obrobju družbe; ljudeh, ki so za svoje delo manj plačani, ki so pozabljeni, spijo na ulici, pretepeni ali mučeni. Kinematografija lahko te ljudi zaščiti, se za del tega položaja v njihovem imenu maščuje, samo z vsesplošnim prikazovanjem tega filma.« (Pedro Costa)
Pedro Costa
Rojen leta 1958 v Lizboni. Na tamkajšnji filmsko-igralski šoli je obiskoval razred slavnega režiserja, pesnika in kiparja Antónia Reisa. Danes je eden od prepoznavnih portugalskih režiserjev s svojevrstno estetiko in filmskim pristopom, ki prevprašuje razmerje med strogim formalizmom in pripovedno strukturo. Njegovi filmi so bili večkrat nagrajeni na prestižnih evropskih festivalih.