zgodba
»Mislim, da je to, kar je naredil Keane, resnično čudovito,« je leta 1965 izjavil Andy Warhol. »Mora biti dobro. Če bi bilo zanič, ne bi bilo všeč toliko ljudem.« Walter Keane je v šestdesetih letih zaslovel s slikami otrok z velikimi žalostnimi očmi, ki so jih ljudje množično kupovali, kritiki pa prezirali kot kič. Nihče pa ni slutil, da Walter živi v veliki laži, s katero je preslepil ves svet: slik v resnici ni naslikal on, pač pa njegova žena Margaret. Zgodbo o eni največjih prevar v zgodovini umetnosti – preveč neverjetno, da ne bi bila resnična – pripoveduje Tim Burton, tudi sam velik ljubitelj del Margaret Keane.
kritike
»Tudi Velike oči so filmska biografija, le da delujejo kot popolna metafora – če ne že kar parodija – teh ‘velikih’ moških, s katerimi je tako težko živeti in ki vedno ‘zasenčijo’ ženske. /…/ Keane je igralec, ki ne ceni ženske umetnosti (in ženskega talenta), Velike oči pa so karikatura Oskarjev, institucije, ki ne ceni ženske umetnosti in ki vedno potrebuje moškega, da bi jo zasenčil. Jasno, Velike oči niso dobile niti ene nominacije. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Tim Burton se prvič po dvajsetih letih oddalji od svetov fantazije, grozljivke in znanstvene fantastike ter ustvari enega svojih najbolj premišljenih in izpopolnjenih del v zelo dolgem času. /…/ Preprosto, prepoznavno človeško vedenje se v Burtonovih filmih pogosto umakne ekscentričnosti. A njegovo sočutje do Margaret v Velikih očeh je nezgrešljivo in celo ganljivo.«
– Tim Grierson, Screen Daily
»Velike oči so Burtonov najbolj intimen in subtilen film po Edu Woodu (1994) /…/. V svojem značilno prismuknjenem in rahločutnem slogu raziskuje vprašanja, kot so kulturni snobizem, seksizem, položaj poročenih žensk v Ameriki poznih petdesetih in umetniško ljubosumje. /…/ To je nedvomno film Tima Burtona, čeprav tišji in bolj prizemljen od mnogih njegovih prejšnjih. /…/ Če so Velike oči po merilih Tima Burtona zadržan film, pa gre obenem za očarljivo odbito in prevratniško alternativo tipični umetniški biografiji.«
– Geoffrey Macnab, The Independent
»Čeprav film nedvomno nosi Burtonov režijski pečat, pa je hkrati zelo prepoznavno delo scenaristične dvojice Scott Alexander in Larry Karaszewski, ki nista napisala le Eda Wooda, pač pa tudi enako čudaške biografske scenarije za Ljudstvo proti Larryju Flyntu in Človeka z lune /…/.«
– Todd McCarthy, The Hollywood Reporter
»Burtonova verzija zgodbe o slikarki Margaret Keane je pronicljiva študija značajev in narave umetnosti. /…/ Scenarij sta napisala Scott Alexander in Larry Karaszewski, scenarista Burtonove mojstrovine Ed Wood, s katerim ima pričujoči film zanimive skupne poteze. /…/ Oba filma prikažeta svoje protagoniste na toplo in komično pronicljiv način, ki zaznamuje tudi druge biografije Alexandra in Karaszewskega, na primer Ljudstvo proti Larryju Flyntu /…/. Pod običajnimi Burtonovimi čudaškimi tropi – tako vizualnimi kot pripovednimi – najdemo večje teme, kakršne so avtorstvo /…/, koncept ‘dobre’ in ‘slabe’ umetnosti /…/ in vloga kritika. /…/ Margaretina zgodba ima poleg tega nedvomno feministično dinamiko; kljub vsej bizarnosti gre navsezadnje za vsakdanjo pripoved o ženski, ki skuša najti svoj glas v šovinističnem okolju /…/. Velike oči, v središču katerih je znova Burtonova melanholična ljubezen do outsiderja, so režiserjev najbolj odrasel film po spregledani Veliki ribi (2003).«
– Mark Kermode, The Observer
»Neverjetno čudna resnična zgodba o umetnosti in trpljenju, kraji intelektualne lastnine in zatiranju žensk.«
– Steven Rea, Philadelphia Inquirer
»Burtonov najbolj oseben film doslej.«
– Robbie Collin, The Telegraph