iz prve roke
»Primer Van Gogh je zelo preprost: gre za človeka, ki je slikal, to je vse. Ne tako dobro, kot pravijo – slikal je pač. Kar pa se tiče drugega … Mislim, da tip ni imel življenja. Mogoče tu in tam kakšen izbruh: ko se mu je dvignil, ko je masturbiral, šel v bordel, take reči …«
– Maurice Pialat
»Da bi razumeli tega cineasta, moramo vedeti, da je najprej želel postati slikar. Slikar pa svoje platno vedno obravnava kot nedokončano. Pialat je imel enak odnos do filmov: v njegovih očeh nobeden ni bil nikoli dokončan. Njegovi filmi so kot premikajoče se slike; slike, ki se še niso posušile. Poleg tega slikarji običajno zaslovijo šele po smrti. S Pialatom je enako: šele zdaj bomo razumeli, kakšen talent je bil. Odkar ga ni več, ga imam še raje.«
– Jacques Dutronc
kritike
»Film govori o odnosih med moškimi in ženskami, o družini, umetnosti in Franciji, o spolnem apetitu. To so teme, ki jih je Pialat, slikar in cineast, enfant terrible francoskega filma, brezkompromisno raziskoval v številnih svojih delih. A režiser, ki ga njegova predanost resnici in diskretni lirizem povezujeta s Fordom in Renoirjem, se še nikoli ni zdel tako prisoten in intimen kot v tej filmski biografiji, ob kateri pozabimo vse druge.
Van Gogh se nameni prikazati zadnje dni slavnega umetnika, a gre tudi za portret človeka na koncu poti ter rentgenski posnetek francoske družbe in njenih razredov, zaznamovanih s še vedno bolečim spominom na pomore privržencev pariške komune – tega film dvakrat nadvse ganljivo obudi.
Van Gogh, kakor ga kritično prikazuje film, ni ‘simpatičen’ lik. Ima napet odnos z bratom Théom, ki je nedvomno ljubosumen na njegovo genialnost, Vincent pa mu očita, da njegove slike pušča ležati pod posteljo. Vincent udriha čez kritike, trgovce z umetninami in svoje sodobnike. Uživa pa v družbi kmetov in malih ljudi, a tudi deklet iz bordelov, tako v mestu kot na podeželju. Marguerite Gachet, hči njegovega mecena doktorja Gacheta, ki je vanj zaljubljena, na začetku filma reče, da je težko biti preprost.
To maksimo bi lahko uporabili za Pialatov film. Van Gogh, nastal v bolečini in jezi, rezultat snemanja, ki so ga zaznamovali številni incidenti in konflikti, je mojstrovina, v kateri se izmenjujejo trenutki obupa, nežnosti in sreče (nedeljsko kosilo pri družini Gachet), čutnosti in razuzdanosti (noč v bordelu), dvoma in nasilja. Pialatu uspe doseči slikarski učinek, ne da bi kadarkoli zdrsnil v pitoresknost, ter ohraniti naravnost, ne da bi se ujel v pasti naturalizma. Lepota fotografije in kadriranja, iznajdljivost montaže (ki daje filmu skrajno nenavaden ritem), Pialatova pozornost do najbolj obrobnega statista ter seveda izjemne interpretacije glavnih igralcev in igralk uvrščajo Van Gogha med najpomembnejše filme sodobne kinematografije; delo, ki se v našem času žal zdi nekoliko osamljeno. Tako kot Pialat.«
– Olivier Père, Arte France Cinéma, 2011
»Pialat ustvarja kot slikar, plast za plastjo: dela, se ustavi, nadaljuje. Kot bi bil človeški svet zanj nekaj nepredirnega, enigmatičnega; nekaj, kar je treba obdelati po plasteh, z odstranjevanjem in dodajanjem. Pialatovi filmi imajo v sebi tragičnost, ki je francoskim cineastom tiste generacije manjkala: novi val ni vedel, kaj je tragedija.«
– Luc Dardenne
»Pialatu uspe pripovedovati zgodbe iz notranjosti likov, se povezati z ranljivostjo vsakega izmed njih. Ko gledam Van Gogha, imam občutek, da sem se teh ljudi dotaknila, da sem izkusila njihovo življenje. Precej sem obsedena z mislijo, da ne bom mogla nikoli začutiti življenja drugih. Ob gledanju Pialatovih filmov pa mi to uspe.«
– Noémie Lvovsky
»Moj dragi Maurice, tvoj film je osupljiv, resnično osupljiv; daleč onkraj filmskega obzorja, do koder je doslej segel naš ubogi pogled. Tvoje oko je veliko srce, ki pošlje kamero, da šviga med ženskami, moškimi, prostori, časi in barvami. Celota je čudovita; drobne iskrice svetlobe v tem čudežu; vidimo veliko nebo, ki pada in se dviga nad to revno, preprosto zemljo. Prisrčna hvala, tebi in tvojim, za ta dosežek: topel, neprimerljiv, trepetajoč.«
– Jean-Luc Godard