Zgodba o štirih ljudeh, ki prebivajo v isti stavbi, vendar živijo zelo različna življenja. Razlikujejo se po družbenem statusu, seksualnih navadah, nacionalnosti in veri. Njihove življenjske poti se verjetno ne bi nikoli prekrižale, če jih k temu ne bi prislil nesrečni dogodek in posledično medsebojna pomoč.
Film Rajka Grlića je ljubezenska zgodba o sovraštvu, ki razkriva vso našo nestrpnost, predsodke in nesprejemanje drugačnosti.
iz prve roke
»Ante in jaz hitro prepoznava vonj nestrpnosti, poznava njen občutek v želodcu, je kot kislina. Tako da se je obema zdelo, da je pravi čas, da o tem nekaj tudi poveva. Ko sva s Tomićem začela pisati scenarij, se je zdelo, da se je pri nas ta obsedenost malo umirila, a ko sva bila sredi procesa, se je pri nas [na Hrvaškem] spet začela ofenziva Tomislava Karamarka /…/. Ko sva z Antejem končevala scenarij, sva si rekla: glej, to postaja vse bolj podobno naši zgodbi. Film smo posneli, še preden je prišel na oblast, in nenadoma se je slika na velikem platnu začela čedalje bolj približevati tisti na malih ekranih, filmska akcija se je začela prekrivati z realnostjo, ki so jo televizije in časopisi redno pošiljali med ljudi.«
– Rajko Grlić, iz intervjuja v Sobotni prilogi
kritike
»Žena mu pomaga pri drdranju ustavnih členov /…/, a če Kralju že noče zaračunati oskrbe njegovega onemoglega očeta, pa bi gospod profesor morda pomagal njenemu možu pri tem napornem učenju. Zdaj to učenje ni več tako prijetno, kot je bilo v postelji z ženo, a je učinkovitejše, predvsem pa je povezano s procesom premagovanja tako medsebojnega sovraštva kot prepada med ustavo in državljansko realnostjo. Medtem je film zdaj malo ganljiv, zdaj malo utopističen, toda v anatomiji neke družbene celice tako humoren kot precizen.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik