Danes je blagajna odprta od 16:45 do 20:30 (odpre se čez 03:13).

Projekcije filma

nedelja, 26. 09. 2021 / 19:00 / Dvorana

Za zamudnike

Vstopnice v prodaji od 21. septembra.

od 17. junija 2021

Undine Undine

Christian Petzold / Nemčija, Francija / 2020 / 91 min / nemščina

Projekcije filma

nedelja, 26. 09. 2021 / 19:00 / Dvorana

Za zamudnike

Vstopnice v prodaji od 21. septembra.

Christian Petzold (Phoenix, Tranzit) prinaša sodobno interpretacijo mita o skrivnostni vodni nimfi: urbano pravljico o ljubezni v odčaranem svetu. Igralka Paula Beer je za naslovno vlogo prejela srebrnega medveda na Berlinalu in nagrado Evropske filmske akademije.

režija Christian Petzold, scenarij Christian Petzold, fotografija Hans Fromm, montaža Bettina Böhler, produkcija Florian Koerner von Gustorf, Michael Weber, igrajo Paula Beer, Franz Rogowski, Maryam Zaree, Jacob Matschenz, distribucija Demiurg

festivali, nagrade Berlinale (nagrada FIFRESCI, srebrni medved za najboljšo igralko); nagrada Evropske filmske akademije za najboljšo igralko; Sevilla (nagrada za najboljšo režijo in montažo); Montclair (posebna nagrada žirije); Lizbona & Estoril (posebna nagrada žirije za umetniški prispevek); nominaciji za nagrado Nemške filmske akademije za najboljši igrani film in zvok; Göteborg; Busan; London; New York; Liffe

IMDb

Fotografije

zgodba
»Če me zapustiš, te bom morala ubiti.« Ko Undine, zgodovinarko v berlinskem mestnem muzeju, zapusti ljubimec, se ji podre svet. Starodavni mit pravi: če moški izda njeno ljubezen, ga mora Undine ubiti in se vrniti v jezero v gozdu. A ona noče izpolniti prekletstva. Rada bi ljubila. Spoznala je nekoga drugega. In te ljubezni noče izgubiti.

zanimivosti
Motive, povezane z mitom o undini, lahko najdemo že v starogrški mitologiji, avtor poimenovanja pa je srednjeveški zdravnik in alkimist Paracelsus. V njegovem spisu, objavljenem posthumno leta 1566, je undina (iz latinske besede unda, val) eno od štirih elementarnih bitij, vodna nimfa, ki lahko pridobi nesmrtno dušo le, če se poroči s človekom. Mit so v devetnajstem stoletju obudili nemški romantiki: leta 1811 je Friedrich de la Motte Fouqué objavil povest Undine, ki je navdihnila številne variacije in predelave: v opero so jo med drugim prelili E.T.A. Hoffmann (1816), Albert Lortzing (1845) in Peter Iljič Čajkovski (1869), za balet pa jo je leta 1957 uglasbil Hans Werner Henze. Med najbolj slavnimi knjižnimi interpretacijami sta pravljici Mala morska deklica Hansa Christiana Andersena (1836) in Ribič in njegova duša Oscarja Wilda (1891), znana pa je tudi igra Ondina (Ondine, 1939) francoskega pisatelja in dramatika Jeana Giraudouxa, katere uprizoritev smo si lahko leta 2016 ogledali na odru SNG Nova Gorica. Christian Petzold je navdih za Undine črpal predvsem iz kratke zgodbe Undine geht (1961) avstrijske pesnice in pisateljice Ingeborg Bachmann, k snemanju filma pa ga je spodbudila tudi knjiga Petra von Matta Liebesverrat: Die Treulosen in der Literatur (1989). Zgodbo o undini je na veliko platno nazadnje prenesel Neil Jordan leta 2009.

iz prve roke
»‘Vi, ljudje! Vi, pošasti!’ Tako se začne zgodba Ingeborg Bachmann Undine geht. Undina je prevarana vodna nimfa. Po stari mitologiji živi v jezeru sredi gozda. Moški, ki je nesrečno zaljubljen, ki ljubi brez vsakega upanja, ki ne ve več, kaj bi sam s sabo in svojimi čustvi /…/, lahko gre v gozd, na breg jezera, in zakliče njeno ime. In ona bo prišla in ga ljubila. Njuna ljubezen je pogodba, ki je moški ne sme nikoli prekršiti. Če jo prekrši, mora umreti. Običajno je tako, da tisti, ki ljubi in je ljubljen, postane lahkoten in svoboden ter se spet zdi vreden ljubezni in poželenja. V mitu se tako začne prej brezupno oboževana ženska nenadoma zanimati za moškega. Moški zapusti undino, da bi se poročil s svojo prvo ljubeznijo. Na poročno noč undina vstopi v spalnico, moškega objame v vodni mehurček in ga utopi. ‘Izjokala sem ga do smrti,’ še zakliče služabnikom, potem pa spet izgine v gozd, v jezero. /…/ Zgodbo o undini poznam že iz otroštva, ampak vedno sem si vse narobe zapomnil. Morda pa je ravno to predpogoj za pisanje scenarijev – napačen spomin, kot nekakšno lažno pričanje … Tisto, česar nisem nikoli pozabil, pa so bile besede, ki jih undina zakliče služabnikom nezvestega moškega, potem ko ga ubije: ‘Izjokala sem ga do smrti.’ Ta Fouquéjev stavek mi je bil vedno všeč. Omenjeni spomin se je pomešal z drugimi različicami, z Lortzingovo opero in z Andersenovo Malo morsko deklico, kjer se isti motiv spet pojavi malo drugače; v nekem trenutku pa sem prebral tudi Undine geht Ingeborg Bachmann. Pri njeni zgodbi mi je bilo všeč, da govori undina in ne kakšen pripovedovalec ali moški lik. Ženska je tista, ki ima besedo. Pomislil sem, da bi iz tega morda lahko naredil film. Film, ki bi govoril o undini in njenem obupu. Prekletstvo v zgodbi Ingeborg Bachmann je, da moški nikoli niso zvesti, ker ljubijo samo sebe. In prekiniti to prekletstvo, pripovedovati z ženske perspektive, to se mi je zdel pravi pristop k pripovedi: da se undina noče vrniti v jezero v gozdu, da noče ubijati. Sreča Christopha, prvega moškega, ki jo ljubi zaradi nje same, in to je ljubezen, za katero se bo borila. /… / Moji liki živijo v svetu, ki ga je kapitalizem oropal čarovnije; v svetu, kjer so čustva postala blago. /…/ Kapitalizem prodaja naše sanje in jih kot plastične odpadke odlaga v oceane. Kino je kraj, ki nam lahko vsaj za devetdeset minut vrne sanje. Tam želje še vedno zaležejo.«
– Christian Petzold

portret avtorja
Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu in študiral režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Z deli, kot so Notranji mir (Die innere Sicherheit, 2001), Yella (2007) in Jerichow (2008), se je uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Na mednarodno prizorišče se je prebil z Barbaro (2012), zgodbo o vzhodnonemški zdravnici, ki jo zaradi poskusa pobega premestijo v bolnišnico na podeželju. Film mu je poleg kritiške hvale in številnih drugih nagrad prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu. Leta 2014 je s Phoenixom (2014), hitchcockovsko psihološko dramo, umeščeno med ruševine Berlina leta 1945, potrdil svoj sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Sledil je Tranzit (2018), zgodba o mladeniču na begu pred fašističnim okupatorjem, prestavljena v enaindvajseto stoletje. Film smo si v prisotnosti režiserja lahko ogledali na 29. Liffu, festival pa je Petzoldu posvetil tudi retrospektivo. Paula Beer in Franz Rogowski, ki sta skupaj prvič zaigrala v Tranzitu, sta nastopila tudi v Petzoldovem naslednjem filmu Undine. Film o mitološki vodni nimfi si je režiser zamislil kot prvi del načrtovane trilogije na temo naravnih elementov.

kritike
»Kako se miti prelivajo iz življenja v umetnost in spet nazaj v življenje.«
– Ingrid Kovač Brus, Najboljši filmi v letu 2020, Ekran

»Ljubezen med Undine in Christophom predstavlja nasprotje svetu ekonomskega človeka; njuna ljubezen je onkraj menjave in preračunavanja, onkraj kalkulacije in želje po posedovanju. Ljubimca sta svobodna in ne špekulirata o ničemer. Ali povedano na klasičen način: erotizirata um in poduhovljata naravo. ‘Toliko pametnih reči poveš na tako lep način,’ reče Christoph Undine.«
– Thomas Assheuer, Die Zeit

»Undine je velik film o ljubezni – mitični, brezčasni, večni in osvobajajoči –, poganja pa ga najbolj simbiotičen par, kar smo jih v dolgem času videli na filmskem platnu.«
– Jérôme d’Estais, La Septième obsession

»V ljubezenski zgodbi, ki režiserjevim znanim talentom doda še fantazijo in humor, se tako kot mitična, po duši hrepeneča vodna nimfa iz naslova ves čas obnavlja in ponovno rojeva tudi Berlin. /…/ Undina iz ljudskega izročila priplava iz vode, da bi našla ljubezen in dobila dušo. Berlin, mesto, ki je zraslo iz močvirja, se je na to pot podajalo znova in znova. Petzoldov negotovo optimistični film je ljubezensko pismo Berlinu, pa čeprav je jasno, da se bo morala Undine nazadnje vrniti v vodo. /…/ Režiserji svoje tematske preokupacije pogosto razgrnejo tako, da liku položijo v usta zgodovinsko lekcijo; trop, ki se skoraj vedno izkaže za nerodno didaktičnega. Christian Petzold je eden redkih, ki so izzivu kos, in morda prvi, ki zna lekcijo iz zgodovine narediti erotično.«
– Giovanni Marchini Camia, Sight & Sound

»Z leti postajajo gonilne sile v umetnikovem življenju vse bolj očitne: Christian Petzold je, o tem ni več dvoma, največji romantik nemškega filma. Tokrat se vrača k mitologiji vodne nimfe undine, da bi pripovedoval o usodni zvezi dveh ljubimcev; o predanosti, požrtvovalnosti, nezvestobi in izdajstvu.«
– Tobias Kniebe, Süddeutsche Zeitung

»Film je prežet z romantiko nore strasti /…/ ter obarvan s čudovitim lirizmom /…/, ki ga v nemški kinematografiji vse preredko vidimo in ki v odnosu do narave občasno spomni na dela Apichatponga Weerasethakula.«
– Bruno Deruisseau, Les Inrockuptibles

»Undine je metafizična romanca, ki bi bila všeč Franku Borzageu, Renéju Clairu in Jeanu Cocteauju. In takšnih filmov filmska zgodovina še zdaleč nima dovolj.«
– Daniel Kothenschulte, Frankfurter Rundschau

»Številni veliki filmski ustvarjalci znajo delati čudeže z majhnim proračunom, a Petzold je prav gotovo eden največjih mojstrov načela ‘manj je več’. Režiserju nekako uspe brez kakršnegakoli okrasja ali iznajdljivih trikov kamere pričarati razkošno, nadzemeljsko romantiko v slogu Jeana Cocteauja. Zgodba je polna zasukov, a kot pri večini Petzoldovih filmov se pripoved umakne navalu nebrzdanih in neugasljivih strasti.«
– David Jenkins, Little White Lies

»Nezgode, ki se pripetijo – uničenje akvarija, madež rdečega vina na zidu, ki nastane med ljubezenskim ruvanjem, razbitje talismanske figurice potapljača – dajejo misliti, da je Petzold zasnoval film kot onirično izkušnjo; sanje, ki svoje skrivnosti razkrivajo počasi – kot bi bil sanjač podvržen psihoanalizi.«
– Graham Fuller, The Arts Desk

»Undine izpolni pričakovanja ter gledalca preplavi z razkošnimi vizualnimi motivi in zgodovinsko kompleksnostjo, medtem pa razpleta strastno ljubezensko zgodbo, ki je zlepa ne bomo pozabili.«
– Tara Judah, Najboljši filmi v letu 2020, Sight & Sound

»Petzoldova varčna, kristalno jasno posneta zgodba ves čas spreminja svojo podobo, menjajoč vzdušje in register, prepletajoč romanco z napetostjo in nenadnimi prebliski humorja.«
– Lee Marshall, Screen Daily 

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Okus lakote Smagen af sult

g. Boe

četrtek, 16. 09. 2021 / 17:45 / Dvorana

Sladko. Kislo. Mastno. Slano. Pekoče. Zgodba v petih poglavjih o ljubezni in strasti, družini in vrhunski kulinariki. Scenarij za film, v katerem nastopa Nikolaj Coster-Waldau, je skupaj z režiserjem napisal Tobias Lindholm, soscenarist Nažganih.

Novo na sporedu

Martin Eden Martin Eden

Pietro Marcello

četrtek, 16. 09. 2021 / 20:30 / Dvorana

Avtobiografski roman Jacka Londona o mornarju, ki se s pisateljevanjem povzpne po družbeni lestvici, postane v rokah italijanskega režiserja Pietra Marcella strastno filmsko popotovanje skozi nemirno dvajseto stoletje. Nagrada za najboljšega igralca v Benetkah in nagrada Art kino mreže Slovenije na zadnjem Ljubljanskem filmskem festivalu.

Divja Slovenija Divja Slovenija

Matej Vranič

petek, 17. 09. 2021 / 15:30 / Dvorana

Novi film Mateja Vraniča (Ptice jezer) je čudovit dokumentarni prelet skozi bogastvo naravnega okolja v Sloveniji. Filmu dajejo poseben pečat izjemno redko videni prizori v naravi.