V četrtem filmu, posnetem med dvajsetletno prepovedjo ustvarjanja s strani iranskih oblasti, se Panahi zazre v filmsko zgodovino svoje dežele in ovire, s katerimi se soočajo njeni umetniki. Nagrada za najboljši scenarij v Cannesu.
»Družbena omrežja so v Iranu izjemno priljubljena. Vsi si želijo stika, zlasti s slavnimi osebami iz sveta filma. Kljub uradni prepovedi snemanja Jafar Panahi prejema številna sporočila, zlasti od mladih, ki si želijo ustvarjati filme. /…/ Nekega dne na Instagramu prejme zaskrbljujočo novico, časopisi pa prav tisti čas poročajo o dekletu, ki si je zaradi prepovedi snemanja vzelo življenje. /…/ Tako se je porodila zgodba filma. /…/ Za razliko od Taksija so tokrat v špici navedeni vsi sodelavci filma, kar kaže na spremembo politične klime v Iranu. /…/ Posledično so se v zagovor Jafarju Panahiju mobilizirali vsi filmski profesionalci: vsa stanovska društva (režiserji, producenti, distributerji, tehniki itd.) so na iranskega predsednika naslovila uradna pisma s prošnjo, naj Panahiju dovolijo odpotovati v Cannes. Režiser pozdravlja podporo kolegov, toda v prvi vrsti zahteva, naj mu dovolijo svobodno snemati in prikazovati filme v domovini.«
– Jean-Michel Frodon