Sedemletna Sol, ki preživlja dneve pri starih starših, nestrpno pričakuje praznovanje očetovega rojstnega dneva. Priprave na zabavo, s katero želijo družinski člani presenetiti ljubečega Tono, ki je svoje življenje posvetil slikarstvu in bonsajem, so v polnem teku. A nad kaotičnim navdušenjem in veselim pričakovanjem bdi temna senca: za Tono bo to verjetno zadnje praznovanje, saj njegovo telo popušča pod bremenom bolezni. V eni izmed sob velike družinske hiše okleva in tiho zbira moči, da bi se, vsaj ta večer, veselil s svojimi najdražjimi. In tako kot se dan preveša v noč, Sol počasi dojema minljivost življenja.
»Kot otrok sem imela nadvse bujno domišljijo. Tako živo. Ure in ure sem lahko preživela sama s seboj. Na obisku pri babici na jugu Mehike sem poslušala vse te čarobne zgodbe. / … / Razmišljanje o smrti je tudi premislek o življenju. In o ljubezni. Nisem nevropsihologinja, to je jasno, vendar se ne moremo ves čas bati temè. Nagnjeni smo k misli, da je tako hudo, ampak ni. Če zaprete oči, tudi svetlobe ne vidite. Vendar tudi v tem najdemo lepoto.« (Lila Avilés)
