Tito je plah desetletni deček, ki živi z mamo. Ko nenadoma izbruhne nenavadna epidemija bolezni, ki s slabostjo prizadene človeka, kadar ga je strah, Tito hitro ugotovi, da bo zdravilo zagotovo nekako povezano z očetovimi izgubljenimi raziskavami o ptičjem petju.
Tito se zato s prijateljema odpravi na pot, da bi rešil svet pred epidemijo, njegov lov na protistrup pa se prelevi v iskanje odsotnega očeta in lastne identitete.
»Mojemu rojstnemu mestu São Paulu pravijo »mesto zidov«. V njem živi dvajset milijonov ljudi in večina se skriva za ograjami, bodečimi in električnimi žicami – kot da bi strah postal epidemija, bolezen. Morda me je zato vedno vznemirjala ideja, da je strah nalezljiv. In prav toliko kot resnično nasilje k tej epidemiji pripomore namišljeno nasilje – ki morda izvira iz dejstev, vendar je močno medijsko napihnjeno. […]
Sanj o tem, da bi zaživeli v resnično demokratični družbi, ne rušijo resnične nevarnosti, proti katerim se je mogoče boriti, temveč namišljene. Zdelo se mi je, da o tej epidemiji ni posnetih veliko filmov, predvsem ne za otroke. In zdi se mi, da otrokom ne bo preostalo drugega, kot da sami poiščejo pot iz zmede, ki smo jim jo ustvarili. Upam, da jim uspe!«
– Gustavo Steinberg
»Ves film smo hoteli izdelati z oljnimi barvami, vendar se je izkazalo, da tak produkcijski model ne bi bil vzdržen. Grafična hrbtenica filma Tito in ptice je tako rezultat lovljenja ravnotežja med neizprosnim iskanjem najboljšega načina upodabljanja geste in našim pristnim izražanjem ter potrebo po prilagajanju želja sredstvom, ki bi bila na voljo. Tako smo na primer fotografirali poteze čopiča z oljno barvo, da jih je ekipa uporabila pri digitalnem slikanju. Nato smo v procesu sestavljanja zgodbe še okrepili teksturo barve in poteze ter s tem poudarili osvetlitev, sence in druge elemente, dodali pa smo tudi animirane učinke, kot so dim, ogenj ipd.«
– Gabriel Bitar