»Vsak človek ve, kje se konča njegova zgodba. Samo ljubezen nima konca,« svojo zgodbo zaključi prvoosebni pripovedovalec filma Tihe duše. Aist, sin ljudskega samoukega pesnika in fotograf, eden redkih preživelih izginjajoče ugrofinske kulture Merdžanov v Zahodni Rusiji, podaja refleksije o življenju in smrti posameznikov ter njihove etnične skupnosti prek pripovedi o svojem potovanju s prijateljem, ki mu pomaga pokopati ljubljeno mrtvo ženo.
Zanašanje na prvoosebnega pripovedovalca v filmu ohranja strukturo istoimenskega romana Aista Sergejeva ter omogoča svobodno pletenje misli, ki kakor duh prehajajo kraje in čase, da bi nežno pobožale njim najljubše osebe, od otroštva pripovedovalca do prijateljeve mrtve žene. Tej je zgolj nakazana neizražena naklonjenost, ki je primorana ostati nema priča izpovedim seksualnih dogodivščin zakonskega para – običaja, ki Merdžanom omogoča ohranjati nežen spomin na preminule. Narativna struktura filma, pa tudi izdatna raba dolgih kadrov, ki se počasi sučejo okoli na videz vsakdanjih pripetljajev, spominjajo na velikane ruske kinematografije, npr. Alekseja Balabanova in Aleksandra Sokurova. Izjemna fotografija, ki like ovije v hladne sivomodre tone, in sugestivna glasba z elementi ljudskega melosa (npr. mrmrajoči ženski glas kot ponavljajoči se motiv) ustvarjata skrivnostno ozračje, mestoma skoraj na ravni obešenjaškega švedskega režiserja Roya Andersona, obenem pa podpirata oživljanje duhov ljubljenih oseb v spominu glavnih likov. Sprva skoraj realistična naracija dobiva vse bolj sanjave tone, ki jim nenehna prisotnost dveh ptic v kletki (iz izvirnega naslova), dodaja nejasne simbolične konotacije.
Tihe duše je svojevrsten film ceste, posnet v srhljivem ozračju filmov o duhovih, z ganljivo in komaj izrečeno ljubezensko zgodbo – in vendar ni nič od tega. Je (fiktivna) avtobiografija glavnega lika in elegična meditacija o ljubezni, življenju in smrti – posameznika in vse etnične skupnosti.
»Vodilo filma je bila nežnost. Hoteli smo, da se nežnost preobrazi v nostalgijo; nežnost in nostalgija pa naj bi postali sinonim za ljubezen. Ta občutek, ta prikaz Merdžanov je bilo nekaj, kar smo čutili ves čas našega obiska v tistih krajih. /…/ Hoteli smo poustvariti svet, ki ne obstaja več, a je bil ves čas z nami.«
– Aleksej Fedorčenko
Aleksej Fedorčenko
Rojen leta 1966 v sibirskem mestu Sol Iletski je kot diplomirani inženir delal v tovarni na projektih vesoljskega inženiringa v Ekaterinenburgu. Morda od tod navdih za njegov prvi film, Pervje na lune (2005), fiktivni dokumentarec o sovjetskem pristanku na Luni leta 1930. Filme je začel snemati po tem, ko je že petnajst let vodil filmski studio v Sverdlovsku, v katerem je produciral več kakor osemdeset filmov. Tihe duše so avtorjev drugi film.