V majhnem romunskem mestu spoštovan kirurg in direktor bolnišnice Marius po ženini smrti sam vzgaja svojega 18-letnega sina Ioana. Ta je zadržan in introvertiran in oče nikoli ne izve, kaj počne ponoči, ko gre ven s prijatelji. Marius v bolnišnici naleti na sorodnike moškega, ki je umrl, ko je skupina mladih rasistov napadla avtomobile romskih družin. Kirurgov svet se obrne na glavo, ko izve, da je med osumljenci za umor prav njegov sin. Tako sinova kot očetova dejanja postanejo začetna točka analize celotne družbe, v kateri živita.
»Prvotna zamisel za film Ti ne sodiš sem izhaja iz prizora, ki sem ga pred nekaj leti napisal za tečaj igre. /…/ Tedaj smo se ukvarjali s temo medgeneracijskega konflikta. V prizoru je moral oče skrivati globok prezir, ki ga je čutil do sina. Na čustveni ravni se mi je to zdelo povsem napačno in občutje me je spremljalo skozi vsa ta leta. Nekega dne sem se spomnil citata Hannah Arendt: ‘Najbolj radikalen revolucionar bo dan po revoluciji postal konservativec,’ se je vse nekako sestavilo.« (Florin Serban)
Florin Serban
Rojen leta 1975 v Resiti (Romunija). Študiral je filozofijo ter opravil magisterij iz filozofije kulture in hermenevtike na Univerzi Babes-Bolyai v Cluju. Študiral je še filmsko režijo, nato pa se preselil v ZDA, kjer je na Univerzi Columbia diplomiral iz režije. S celovečernim prvencem Če hočem žvižgati, bom žvižgal, je osvojil veliko nagrado žirije na Berlinalu, s filmom Ti ne sodiš sem pa zlatega leoparda v Locarnu.