Novembra leta 2005 so izraelski vojaki ubili dvanajstletnega Ahmeda Khatiba, palestinskega dečka, ki se je v begunskem taborišču v Jeninu na Zahodnem bregu igral s plastično puško. Vojaki so igračo zamenjali za pravo orožje. Ahmedov oče Ismael se je kljub žalosti in jezi odločil darovati sinove organe; dobili so jih izraelski otroci, mediji so iz dogodka naredili veliko človekoljubno zgodbo. Leto dni pozneje so se kamere vrnile k družinam otrok prejemnikov Ahmedovih organov. Da so njihovi otroci prejeli organe muslimanskega dečka, so izraelski starši izvedeli šele po operaciji. Bi raje videli, da bi njihovi otroci živeli z organi judovskih darovalcev? Sta politika in vera sploh pomembna dejavnika pri tovrstnih dejanjih? Ali kakor pravi oče Ismael: »Izraelci bi veliko raje videli, da bi se maščeval za umor otroka, da bi si opasal eksploziv, izvedel samomorilski napad na izraelske vojake ali ubil izraelskega otroka. Moje maščevanje je drugačno, izraelskim otrokom sem podaril organe svojega mrtvega sina. In njihovi starši so zbegani.«
»Ne gre za politiko, ne gre za Jude ali Arabce, gre za ljudi.«
(Ismail Khatib, oče)
Leon Geller – filmografija
Srce iz Jenina/Das Herz von Jenin (2008)
Marcus Vetter – filmografija (izbor/selection)
Der Tunnel (1999); Kriegsspiele (2002); Mein Vater, der Türke (2006); Srce iz Jenina/Das Herz von Jenin (2008)