Kako gledajo na tisti čas po več kot tridesetih letih? Kaj se je zgodilo z brezskrbnimi prijateljstvi in življenji mladih fantov, ki so bili takrat državljani skupne države? Kako na njihov spomin vpliva dejstvo, da živijo v različnih državah? Kaj je danes z vojaškimi objekti na otoku, ki ga je takratna armada poimenovala »trdnjava Jadrana«?
iz prve roke
»Spomin je varljiv, še posebej po toliko desetletjih.«
– Igor Šterk
kritike
»Globoko osebna zgodba, čeprav sam režiser v njej ne spregovori, jo pa zato podpiše, je nastala iz ambivalentnih občutkov in spominov, ki jih je vanj in njegove sotrpine zarezala izkušnja služenja vojaškega roka v JLA, na otoku Vis, leta 1987. Obiskal je osem prijateljev iz nekdanjih republik skupne države in z njimi pred kamero sedel k (terapevtskemu) pogovoru.
‘U vojsci sam stekao druga do groba i hroničnu upalu zgloba, suvenir na stražarske dane,’ je v enem stavku esenco vojaščine strnil že dragi Đorđe Balašević. Šterkov film pove isto, z nekoliko več besedami. Predvsem pa zgodbe iz vojske dobijo konkretne obraze in resnice – včasih več resnic. Režiserja je zanimala prav ta varljivost spomina.
‘Verjamem, da je vojska mnogim dala več, kakor pa jim vzela,’ je prepričan starešina, ki je, zdi se, tisti čas bival na nekem vzporednem otoku. Kolektivni spomin zbranih mož je namreč drugačen. Pomni kamenje, veter, sonce, morje, nemoč, strah, ponižanje, izkoriščanje, izživljanje in trpinčenje. Pa nesmiselne ukaze in naloge, ki jim je treba poslušno slediti. Zlomljeni duh je bil srečen, da je lahko na koncu ribal stranišča in čistil svinjake, da je le imel mir pred starejšimi sovojaki, ki so v majhni kasarni, brez nadzora oficirjev, opiti od moči sejali teror na otoku. A spomin ima to navado, da lepe slike potisne pred grde. Navsezadnje so ekstremne situacije najmočnejše lepilo med ljudmi. Pa vendarle nekateri od takrat niso stopili na Vis. In jih ob misli na sonce, morje, veter in kamenje – zmrazi.«
– Tina Lešničar, Delo
»Jugoslovani, ki so nekoč služili vojaški rok, so se tega – ‘vojske’ – običajno spominjali z nostalgijo. Igor Šterk najde nekdanje Jugoslovane, ki se tega spominjajo z antinostalgijo. V vojaško naslovljenem dokuju namreč obišče svoje nekdanje vojaške tovariše, ki imajo vsi po vrsti slabe spomine na služenje vojaškega roka na Visu. Nobene patetike. Nobene nostalgije. Travma. /…/ Vsi so skušali le preživeti. Ko so uniformo slekli, so prisegli, da se na Vis ne bodo nikoli več vrnili, toda ko kje zapiha jugo, se spomnijo na Vis. Je kaj bolj nostalgičnega od antinostalgije? Septembrska klasa je demonstracija filmske moči – film poveže ljudi, ki se ne bi več nikoli srečali. ZA«
– Marcel Štefančič, jr. Mladina
»Pravi prispevek dokumentarca je razgrnitev spominov, ki jih delijo številne generacije naših staršev in starih staršev in jih ogled dokumentarca lahko obudi. Vsak, ki je služil rok v JLA-ju, ima v rokavu kakšno anekdoto, zgodbe z Visa pa so morda drugačne tudi zaradi otoške izolacije in divjine. Režiser spominov ne podaja zagrenjeno, niti ne tako, da bi lahko razbirali intenco njihove politične instrumentalizacije. Hkrati si ne zatiska oči, niti si ne nadene nostalgičnih očal. Septembrska klasa je zato predvsem dokument nekega časa, spominov nanj, časa, ki se ga danes sodelujoči spominjajo v smehu, tedaj pa bi se mu – če bi le lahko – z največjim veseljem izognili.«
– Urban Tarman, Radio Slovenija