zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja … V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.
Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.
kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times
»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran
»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan
»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films
»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound
»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija
»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D’Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D’Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d’annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D’Annunzia. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.